Občina Slovenska Bistrica meri 260 km2 in šteje okoli 26.000 prebivalcev. Okoli 2/3 gospodarstva občine predstavlja predelovalna industrija, okoli 25% pa nestoritvene dejavnosti.
Občina se lahko pohvali s številnimi naravnimi znamenitostmi ter kulturnimi in zgodovinskimi spomeniki.
Od nekdanje največje slovenske občine so se po osamosvojitvi odcepile naslednje novonatale občine: Oplotnica 1998, Poljčane in Makole 2006.

Središče občine, mesto Slovenska Bistrica, je eno starejših mest na Slovenskem. Danes je gospodarsko, upravno in kulturno središče pokrajine med Pohorjem in Halozami.
Leži na nadmorski višini 274m in ima cca 8000 prebivalcev ter je središče občine.
Prvi znani lastniki kraja so bili v prvi polovici 11. stol. Spanheimi. Njim so sledili Otokarji (Traungavci), za njimi Babenberžani, nato grofje Celjski, ki so jim sledili Habsburžani.
Prvotno naselje se je razvilo na stičišču cest v smereh današnjega Maribora, Ptuja in Celja.
Poselitev tega prostora sega že v antično in še v starejša obdobja; v srednjem veku se je širilo iz prvotnega Gradišča v prostor današnje poselitve. Prvi pisni dokument izhaja iz leta 1227, kjer se kraj imenuje Feistritz – Bistrica; ime Slovenska je mesto pridobilo šele leta 1565.
Kraj je bil pomemben že v začetku 13. stol., ko je v času Babenberžanov dobil tržne pravice, mestne pravice pa v obdobju do 1313.
Bistrico so prizadeli vsaj trije veliki požari in ga vselej tudi upepelili. Vidnejši razvoj je v kraj prinesla izgradnja ceste med Dunajem in Trstom. Takrat so zgradili večino mestnih stavb. Na izteku 18. stol. je mesto ponovno dvakrat pogorelo, posledica česar je, da je večina današnjih mestnih stavb iz obdobja po požaru.