Foto: Osebni arhiv Zdenka Kodriča (Igor Napast)

KODRIČ, Zdenko

(1949−)

* 3. junij 1949 • Ptuj

Poklic ali dejavnost:

  • novinar
  • pisatelj
  • dramatik

                                           Življenje:

Zdenko Kodrič se je rodil 3. junija 1949 na Ptuju.
Je poročen, žena Metka Kodrič, roj. Baštevc (1954 – 2020), v zakonu sta se jima rodili dve hčerki.
Po končani osnovni šoli, ki jo je obiskoval v Cirkovcah, je šolanje nadaljeval na Srednji tekstilni šoli v Mariboru, kjer je leta 1967 maturiral. Po maturi se je vpisal na študij kemije na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo (FNT) v Ljubljani, nato je študiral na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) in leta 1984 doštudiral novinarstvo na Višji upravni šoli v Ljubljani.
Leta 1975 se je zaposlil pri ptujskem časopisu Tednik, kjer je ostal do leta 1980, ko se je kot novinar zaposlil pri časniku Večer, kjer je delal vse do upokojitve leta 2013. Kot novinar časnika Večer je bil dolga leta dopisnik v Slovenski Bistrici, od koder je poročal o vseh pomembnejših dogodkih in zanimivostih. Prav zaradi omenjenega ga imamo Bistričani za »svojega«.
Bil je tudi sodelavec študentskega časopisa Tribuna in radia Študent, član uredniškega odbora revije Dialogi in urednik revije 7D.
Pesmi je začel objavljati v reviji Dialogi, pozneje pa je tudi v drugih časnikih in revijah objavljal prozo, dramatiko in eseje.
Pesniška zbirka Biti oven v hudih časih (1986) je njegovo prvo samostojno izdano delo, leto kasneje pa je izšlo tudi njegovo prvo dramsko delo Vida vidim, ki so ga v sezoni 1989/90 uprizorili v Slovenskem ljudskem gledališču (SLG) v Celju. Svoj prvi roman od enajstih, z naslovom Blaženi Franc Rihtarič, je izdal leta 1994. Poleg naštetega piše Zdenko Kodrič tudi kratke zgodbe in tekste za otroške slikanice, je avtor in soavtor radijskih iger ter filmski scenarist. Od leta 1999 je član Društva slovenskih pisateljev (DSP).
Kodriču je blizu tudi fotografija. Pripravil je že tri fotografske razstave: Digitalni akvareli, Emzinove nagrajene fotografije (Ljubljana, 2010), Digitalni akvareli, fotografije (Slovenska Bistrica, 2011) in Mix 2013 ali Megla v glavi in očeh, fotografije (Majšperk, 2014).
Za svoje delo je prejel veliko število priznanj in nagrad.

                                               Dela:

  • Izbor:
    • Vida vidim, 1987 (uprizorjeno 1989, SLG Celje).
    • Do konca, 1989 (radijska igra, soavtor).
    • Blaženi Franc Rihtarič, 1994.
    • Barva dežja ali Pritlikavec iz kavarne Pilvax, 2000.
    • Vlak čez jezero, 2000 (uprizorjeno 2000, Prešernovo gledališče Kranj).
    • Novoletna zabava, 2008 (kratke zgodbe).
    • Opoldne zaplešejo škornji, 2011.
    • Marpurgi, dokumentarni film, EPK, 2012.
    • Kurentova svatba, muzikal (uprizorjeno 2012, na EPK na Ptuju).
    • Pet ljubezni, 2019.
    • Slovenski Faust. Sinoči, (pesniška zbirka), 2022

                                               Priznanja:

  • Nominacija za Grumovo nagrado, gledališka igra, Zemlja, zemlja – kmečke slike kri, Kranj, 1984.
  • Grumova nagrada, gledališka igra, Vlak čez jezero, Kranj, 1999.
  • Nominacija za Grumovo nagrado, Operacija T., Kranj, 2000.
  • Nominacija za kresnika (najboljši slovenski roman leta; Barva dežja ali Pritlikavec iz kavarne Pilvax), 2000.
  • Nominaciji za novinarsko nagrado Consortium veritatis (Bratstvo resnice), 2002, 2012.
  • Nominacija za kresnika 2003, (Odvzemanje samote), 2003.
  • Častni občan občine Kidričevo, 2004.
  • Glazerjeva listina, Mestna občina Maribor, 2005.
  • Nominacija za kresnika 2012 (Opoldne zaplešejo škornji), 2011.
  • Nominacija za kresnika 2020 (Pet ljubezni, 2019), Delo, 23. 4. 2020.

Viri in literatura:

Avtor gesla: Silvo Husu

Datum objave: 23. marec 2023

© Copyrights biografski-sb.si / Silvo Husu