Mihael Koban z Vipave je prišel kot župnik na Zgornjo Polskavo leta 1781. Pred tem je bil samostanski kaplan in spovednik dominikank v Studenicah. Od predhodnika je župnijo prevzel 4. februarja 1781, svečano pa ga je instaliral kot župnika škofov namestnik Martin Ferdinand Bartholotti na vse svete (1. novembra, op. ur.) istega leta.
Že leta 1782 je župnik Mihael Koban razširitev cerkve spoznal za »zelo potrebno stvar«. S podporo župljanov se je srčno lotil obnove stare cerkve. Z gradnjo so začeli 3. julija in končali 3. novembra. Razširili in obokali so zakristijo in naredili molilnico. Zapisal je: »V starem prezbiteriju so bili povišani zidovi za 10,5 čevlja. Ker je bil stari zid debel 4,5 čevlja, smo okoli in okoli stanjšali zid za 1,5 čevlja, da se je novi obok popolnoma naslonil nanj.«
Župnik Koban je poleg tega gubernijem napisal več prošenj. Verska komisija v Gradcu mu je 20. februarja 1783 dodelila glavni oltar iz celestinske Marijine cerkve v Mariboru. Prepeljali so ga iz Maribora in na binkoštno nedeljo je bil že postavljen. Na seji okrožnega glavarstva v Celju 25. aprila 1784 so Zgornji Polskavi brezplačno prepustili prižnico iz bivše jezuitske cerkve v Mariboru (zdajšnja Alojzijeva cerkev na Glavnem trgu, op. M. Munda). Postavili so jo v tednu pred binkoštmi (50. dan po veliki noči) leta 1784.
Oktobra 1797 je bil župnik Mihael Koban zaradi svojih zaslug pri gradnji cerkve, zaradi svoje dušnopastirske vneme in svojega vzornega življenja – potem ko je hvalevredno vodil zgornjepolskavsko župnijo 16 let, 8 mesecev in 14 dni – končno »nagrajen z dekanstvom in mestno župnijo Slovenska Bistrica«. Na Zgornji Polskavi ga je zamenjal župnik Andrej Favetti.
Mihael Koban je umrl leta 1804.