Dr. Ferdinand Marija III. grof Attems se je rodil 14. avgusta 1885 v Welsu (Avstrija) očetu Emilu Attemsu in materi Tereziji Attems, rojeni O’Donell (*1861 †1906).
Gimnazijo je obiskoval v Kalksburgu (Avstrija). Na fakulteti za državne in pravne vede v Münchnu (Nemčija) je študiral gozdarstvo, kjer je leta 1910 doktoriral z disertacijo ‘Tisa (Taxus baccata L.), Gozdnogojitvena študija’.
V Münchnu je doktoriral še iz ekonomije.
V 1. svetovni vojni se je do leta 1916 boril na srbskem bojišču in bil težko ranjen. Odpuščen iz vojske je bil imenovan za adjutanta cesarice Cite. Tam je spoznal Eleonoro Attems, rojeno Nostiz – Rieneck (*1886 †1922), s katero se je leta 1917 poročil in imel z njo dva sina Ignaca V. Attemsa in Emila Hansa Attemsa. Po njeni smrti se je poročil z njeno sestro Vando Attems, rojeno Nostitz – Rieneck, s katero sta imela sinove Edmunda Attemsa, Franca Dizmo Attemsa in Alojza Attemsa.
Leta 1918 je postal jugoslovanski državljan in dedič vseh Attemsovih posesti v Jugoslaviji in palače v ‘Sackstrasse’ v Gradcu, kjer je leta 1939 za javnost odprl svojo galerijo slik. V skrbi zanje jih je del med 2. svetovno vojno prenesel v bistriški grad. Po vojni je del teh slik in drugega inventarja preko Federalnega zbirnega centra brez navedbe porekla prešel v Narodno galerijo, v Narodni muzej v Ljubljani ter v pokrajinska muzeja v Mariboru in na Ptuju.
Med 2. svetovno vojno je bil grof konjeniški stotnik nemškega Wehrmannchafta. Najprej je služil v Zagrebu (Hrvaška) in bil nato prestavljen v Maribor k vojaški komandi, kjer je pomagal mnogim, da so jih osvobodili vojaščine. Leta 1944 je bil zaradi tega odpuščen iz vojaške službe.
V noči na 13. maj 1945 ga je z ženo Vando »zaradi sodelovanja z okupatorjem« v bistriškem gradu aretirala OZNA in ju odpeljala v zapor pri bistriškem sodišču. Aretacijo je po višjem ukazu osebno vodil šef OZNE za Slovensko Bistrico domačin Franc Kac – Mojmir. 14. junija zvečer sta bila zakonca Attems odpeljana v zbirno taborišče Šterntal (Strnišče, Kidričevo).
V avgustu so ju za nekaj dni odpeljali na sojenje v Maribor, po sodbi pa v kazensko taborišče v Bresternici pri Mariboru.
Vanda in Ferdinand Attems sta bila po polurni obravnavi pred Vojaškim sodiščem mesta Maribor 17. avgusta 1945 spoznana za kriva in obsojena; Ferdinand je bil »zaradi sodelovanja v slovenjebistirškem kulturbundu in zato, ker je okupatorju brez prisile dostavljal raznovrsten les iz svojih gozdov«, spoznan za krivega »zločina veleizdaje« in bil zato obsojen na dve leti prisilnega dela z odvzemom svobode, na izgubo volilne pravice in pravice do zasedbe vodilnih funkcij v društvenih organizacijah za pet let, na izgon iz kraja domovanja prav tako za pet let in na zaplembo celotnega premoženja.
Pri obeh je sodišče upoštevalo olajševalno okoliščino odkritega priznanja krivde, neoporečnost, njuno starost in okoliščine, da nista bila »zagrizena nacista«. Pri Ferdinandu grofu Attemsu so upoštevali tudi to, da ni bil na slabem glasu in da je pri nemški naborni komisiji pomagal mnogim Slovencem in da je v svojih podjetjih zaposloval slovenske nameščence.
Domnevno januarja 1946 so ga skupaj z ženo odvedli iz taborišča v Bresternici pri Mariboru in takrat se za njima izgubi vsaka sled.
Njuna prošnja za pomilostitev je bila zavrnjena 21. februarja 1946, ko sta bila najbrž že mrtva.
Po sklepu Temeljnega sodišča v Mariboru je bila 14. junija 1993 sodba iz leta 1945, izrečena dr. Ferdinandu Mariji III. grofu Attemsu in njegovi ženi Vandi Mariji Tereziji grofici Attems, razveljavljena.