Ferdinand Marija III. grof Attems – Heiligenkreuz (Svetokriški) je gimnazijo obiskoval v Kalksburgu (Avstrija). Na fakulteti za državne in pravne vede v Münchnu (Nemčija) je študiral gozdarstvo, kjer je leta 1910 doktoriral z disertacijo3 Tisa (Taxus baccata L.), Gozdnogojitvena študija. V Münchnu je doktoriral še iz ekonomije. V 1. svetovni vojni se je do leta 1916 boril na srbskem bojišču in bil težko ranjen. Odpuščen iz vojske je bil imenovan za adjutanta (pribočnika) cesarice Cite. Tam je spoznal Eleonoro Attems, roj. Nostiz – Rieneck (*1886 †1922), s katero se je leta 1917 poročil in imel z njo dva sinova Ignaca V. Attemsa in Emila Hansa Attemsa. Po njeni smrti se je poročil z njeno sestro Vando Attems, roj. Nostitz – Rieneck, s katero sta imela sinove Edmunda Attemsa, Franca Dizmo Attemsa in Alojza Attemsa. Leta 1918 je Ferdinand III. postal jugoslovanski državljan in dedič vseh Attemsovih posesti v Jugoslaviji in palače v Sackstrasse v Gradcu (Avstrija), kjer je leta 1939 za javnost odprl svojo galerijo slik. V skrbi zanje jih je del med 2. svetovno vojno prenesel v bistriški grad. Po vojni je del teh slik in drugega inventarja preko Federalnega zbirnega centra (FZC) brez navedbe porekla prešel v Narodni muzej in NG v Ljubljani, ter v PM v Mariboru in na Ptuju. Med 2. svetovno vojno je bil grof konjeniški stotnik nemškega vermanšafta. Najprej je služil v Zagrebu (Hrvaška) in bil nato prestavljen v Maribor k vojaški komandi, kjer je pomagal mnogim Slovencem, da so jih osvobodili vojaščine. Leta 1944 je bil zaradi tega početja odpuščen iz vojaške službe. V noči na 13. maj 1945 ga je z ženo Vando zaradi sodelovanja z okupatorjem v bistriškem gradu aretirala OZNA in ju odpeljala v zapor pri slovenjebistriškem sodišču. Aretacijo je po višjem ukazu osebno vodil šef OZNE za Slovensko Bistrico domačin Franc Kac – Mojmir. 14. jun. zvečer sta bila zakonca Attems odpeljana v zbirno taborišče Šterntal (Strnišče, Kidričevo). V avg. so ju za nekaj dni odpeljali na sojenje v Maribor, po sodbi pa v taborišče Bresternica pri Mariboru. Vanda in Ferdinand Attems sta bila po polurni obravnavi pred Vojaškim sodiščem mesta Maribor, 17. avg. 1945, spoznana za kriva in obsojena. Ferdinand je bil zaradi sodelovanja v slovenjebistriškem kulturbundu in zato, ker je okupatorju brez prisile dostavljal raznovrsten les iz svojih gozdov, spoznan za krivega zločina veleizdaje in bil zato obsojen na dve leti prisilnega dela z odvzemom svobode, na izgubo volilne pravice in pravice do zasedbe vodilnih funkcij v društvenih organizacijah za pet let, na izgon iz kraja domovanja prav tako za pet let in na zaplembo celotnega premoženja. Pri obeh je sodišče upoštevalo olajševalno okoliščino odkritega priznanja krivde, neoporečnost, njuno starost in okoliščine, da nista bila zagrizena nacista. Pri Ferdinandu III. so upoštevali tudi to, da ni bil na slabem glasu in da je pri nemški naborni komisiji pomagal mnogim Slovencem in da je v svojih podjetjih zaposloval slovenske nameščence. Jan. 1946 (domnevno) so ga skupaj z ženo odpeljali iz Bresternice in takrat se za njima izgubi vsaka sled. Bila naj bi žrtvi povojnih pobojev. Njuna prošnja za pomilostitev je bila zavrnjena 21. feb. 1946, ko sta bila najbrž že mrtva. Po sklepu Temeljnega sodišča v Mariboru je bila 14. jun. 1993 sodba iz leta 1945, izrečena dr. Ferdinandu Mariji III. grofu Attemsu in njegovi ženi Vandi Mariji Tereziji grofici Attems, razveljavljena.