Babenberžani so bili med najvplivnejšimi rodbinami nemškega cesarstva v visokem srednjem veku. Iz nje so izvirali vojvode Avstrije in Štajerske ter vrsta škofov v Freisingu, Passauu in Salzburgu. Poleg Habsburžanov so bili najpomembnejša plemiška rodbina, ki je v srednjem veku vladala velikemu delu slovenskega ozemlja.
Kot mejni grofje (976−1156) so skrbeli za varnost vzhodne meje nemškega kraljestva, ki so jo uveljavili na črti rek Morava−Litva (Leitha). Od leta 1156 so bili nekaj časa bavarski vojvode, leta 1180 pa so postali gospodarji vojvodine Avstrije. Ob izumrtju rodbine Otokarjev (Traungaucev) (1192) so Babenberžani podedovali štajersko vojvodstvo in s tem tudi njihove štajerske posesti Radgono, Maribor, Slovensko Bistrico in Laško. Trije odlični babenberški vladarji: Leopold III., Leopold V. in Leopold VI. so bili zaslužni, da so avstrijske dežele doživele svoj prvi razcvet. Z ženitvijo vojvode Friderika II. z Agnezo Andeško-Meransko so Babenberžani pridobili posesti tudi na Kranjskem. Po Friderikovi smrti v bitki proti Ogrom ob reki Litvi, so leta 1246 ostali brez moškega potomca. Z njegovo smrtjo in izumrtjem rodbine Babenberžanov se je tudi na Slovenskem začel boj za njihovo nasledstvo, v katerem so sprva prevladali Spanheimi.