Ljudmila Klokočovnik, rojena Milica Ritonja, se je rodila 23. novembra 1941 v Malem Brebrovniku v občin Ormož materi Veroniki, kot nezakonska hči. Oče Aleksander, iz Gornjih Petrovcev v Prekmurju, je padel v partizanih leta 1943. Na spominski plošči borcem narodnoosvobodilnega boja (NOB), ki je na OŠ Petrovci, je napisano tudi njegovo ime. Mati Veronika se je nato poročila in prevzela priimek Vogrinec. V tej družini so se rodile še tri deklice, njene polsestre.
Osnovno šolo je med leti 1949–53 obiskovala na Svetinjah, v občini Ormož, nato je bila eno leto v nižji gimnaziji v Ljutomeru, in kasneje, med 1954–57, na OŠ Svetinje.
V šolskem letu 1957/58 se je vpisala na Učiteljišče v Mariboru, ki ga je zaključila v šolskem letu 1961/62. Bila je v generaciji mariborskih učiteljiščnikov, ki so bili v 5. letniku rednega šolanja na celoletni učiteljski praksi, razredne izpite pa so opravili v polletnih in na začetku letnih počitnic, ko je sledila tudi srednješolska matura. Strokovni izpit je opravila oktobra 1967.
Delo učiteljice pripravnice je začela v šolskem letu 1961/62, na šoli, ki jo je sama obiskovala kot učenka, na Svetinjah. Poučevala je na nižji stopnji, na višji stopnji je učila telesno vzgojo. Tam je ostala do januarja 1963, ko je na občinskem komiteju Zveze komunistov Slovenije (ZKS) prevzela delo tehnične sekretarke. Od januarja 1965 do avgusta 1966 je vodila otroški vrtec v Ormožu. V šolskem letu 1966/67 je poučevala na OŠ Loče pri Poljčanah, podružnica Jernej, kjer je pa je bil razpis vezan le za eno šolsko leto. V šolskem letu 1967/68 se je zaposlila v Posebni osnovni šoli (POŠ) Slovenska Bistrica, kjer je sprejela delo vzgojiteljice v domu otrok, učencev posebne šole.
Leta 1969 se je poročila z Adolfom Klokočovnikom, univ. dipl. ekonomistom. V zakonu se jima je leta 1970 rodila hčerka Sandra, tudi univ. dipl. ekonomistka.
Ob delu na POŠ Slovenska Bistrica se je vpisala na izredni študij na Višji šoli za socialne delavce v Ljubljani. Diplomirala je leta 1972 in pridobila naziv socialne delavke v družbenih dejavnostih. Delo socialne delavke na šoli je opravljala 2 leti, do konca leta 1972. Med tem časom je opravila na Zavodu za šolstvu RS v Ljubljani dopolnilno specialno pedagoško izobraževanje za delo usposabljanja duševno prizadetih. Strokovni naziv mentorica in svetovalka je prejela avgusta 1993.
Od 1. januarja 1973 do 30. junija 1973 je opravljala delo v.d. ravnateljice POŠ, takrat pa je postala ravnateljica šole. Delo ravnateljice, ki se je leta 1978 preimenovala v Osnovno šolo Minke Namestnik-Sonje (OŠ MNS) je opravlja vse do avgusta 1997, ko se je upokojila.
OŠ MNS se je v času njenega vodenja razvijala v več smereh. Iz šole zaprtega tipa je postala inovativna in prepoznavna tako v domačem, kot tudi v slovenskem učnem okolju. Vrata internata, ki so včasih bila domovanje domskih otrok od septembra do junija, ko se konča šolsko leto, so se odprla. Domski otroci, učenci šole, so čez vikend odhajali v svoje matične družine – tako so družini vrnili primarno vlogo, to je vzgajati svoje otroke.
Učenci so se med vrstniki uveljavljali na njim možnih področjih: športu, likovni dejavnosti, prvi pomoči, glasbi in plesu, delovni vzgoji. Zelo moderna je bila dejavnost pionirske zadruge, kjer so pridelovali povrtnine tako za šolsko kuhinjo, kot za trg. Dobivali so priznanja, nagrade, zlasti pa samozavest in občutek, da lahko uspejo, da niso več odrinjeni. O uspehih govorijo številna prejeta priznanja in nagrade tako na občinskem, državnem in mednarodnem nivoju.
Vsi rezultati so bili odraz skrbno načrtovanega in strokovnega dela pedagoških delavcev, ki so – večina njih – svoje izobraževanje nadaljevali in končali ob delu na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, smer specialna pedagogika. Kolektiv šole je prejemnik prve občinske nagrade, priznanje ob občinskem prazniku leta 1972, za področje vzgoje in izobraževanja. Delavci kolektiva so bili uspešni na občinskih in državnih tekmovanjih ekip prve pomoči, kjer so prejeli več občinskih in republiških priznanj. Ta priznanja so dobivali tudi učenci, tekmovalci ekip prve pomoči.
Tako kot uspehi, se je pod vodstvom Ljudmile Klokočovnik nizala tudi aktivnost za obnovo prostorskih pogojev dela. Šola je pričela z delom leta 1961 v prostorih doma na Partizanski 9. Leta 1967 je pridobila polovico stare OŠ na Partizanski 20, ki je bila adaptirana in kasneje dozidana v osemdesetih letih.
Vzporedno so se razvijali novi programi dejavnosti. Prvi v Slovenijo so razvili mobilno specialno pedagoško službo, ko so delavci šole (oz. zavoda) odhajali na redne osnovne šole v občini in pomagali učiteljem in učencem z učnimi težavami. Odprli so oddelek podaljšanega bivanja, za zunanje učence in oddelek za otroke s kombiniranimi motnjami.
Ljudmila Klokočovnik je bila vpeta tudi v družbeno življenje kraja. Delala je na področju telesnokulturne skupnosti, v občinskem odboru Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL), bila članica svetov zavoda v različnih družbenih dejavnostih. Več let je bila predsednica občinskega društva za pomoč družinam z duševno prizadetimi otroki in odraslimi. Dejavnost društva je odprla v okolje in tako vzpodbudila interes družbenega okolja za pomoč osebam, (družinam) z razvojnimi težavami.
Za svoje delo in družbeno aktivnost je prijela več priznanj in nagrad.
Z upokojitvijo je namenila pozornost hobijem: potovanja, vrtičkarstvo, ročna dela, branje.