Bobič Bogoljub (Ljubo) se je rodil leta 1914 v Stranicah.
Po opravljeni maturi leta 1934 v Mariboru je študiral medicino v Ljubljani, nadaljeval v Zagrebu (Hrvaška) in zaključil v Münchnu (Nemčija), kjer je bil leta 1941 tudi promoviran.
Med 2. svetovno vojno je bil kot interniranec zdravnik v delavskem taborišču Fohrenwald na Bavarskem (Nemčija), v katerem so prebivali taboriščniki, ki so delali v bližnjih tovarnah eksploziva in streliva.
Julija 1945 je začel z zdravniško prakso na Pragerskem in prevzel tudi vodenje komisije socialno-zdravstvenega sveta. Januarja 1946 je bil izvoljen za člana Krajevnega ljudskega odbora (KLO) Pragersko. Razen na Pragerskem sta bili zdravniški ambulanti tudi v Framu in na Zgornji Polskavi, kjer je Ljubo Bobič ordiniral enkrat ali dvakrat tedensko. Njegov zdravniški okoliš se je raztezal od Črešnjevca do Slivnice in od Planice do Cirkovc na Dravskem polju.
V okviru Rdečega križa si je zelo prizadeval za zdravstveno prosveto in splošno higieno.
V času, ko je bil Ljubo Bobič zdravnik na Pragerskem, ni imel za pomoč nobenega zdravstvenega osebja, zato je moral vsa medicinska opravila opraviti sam. Med ostalim si je sam pripravljal mazila in praške, po potrebi pa tudi opravljal najnujnejše zobozdravstvene storitve (ruvanje zob).
Kot zanimivost: v šolskem letu 1947/48 je pregledal 147 šoloobveznih otrok s Pragerskega in okolice in ugotovil, da jih je zdravih samo 15, vsi drugi so bili bolni.
Leta 1948 so Ljuba Bobiča nenadoma nujno premestili v Šempeter pri Novi Gorici in na Pragerskem so ostali brez svojega zdravnika. Šele leta 1950 ga je nadomestil Alojz Turšič.