Leopold Čop (Poldi), sin Lucije Čop, se je rodil 14. novembra 1919 na Jesenicah.
S starši je prišel na Pragersko leta 1929, ker je oče, zavirač, dobil službo. Stanovali so v železniški čuvajnici ob progi, a ne dolgo. Zgodila se je nesreča, oče je umrl, ker ga je med premikom stisnil vagon, vdova in sin pa sta morala zapustiti čuvajnico in se preseliti v drugo stanovanje na Pragerskem.
Leopold se je po prvih petih razredih ljudske šole vpisal na klasično gimnazijo v Mariboru, ko je oče umrl, pa je moral kljub nadarjenosti (bil je odličen dijak), misel na študij opustiti. Najprej je dokončal preostale razrede ljudske šole na Pragerskem, nato pa se je v Slovenski Bistrici izučil za trgovca.
Že leta 1941 se je pridružil prvi uporniški skupini na Pragerskem, ki je za odporniško gibanje zbirala orožje in druge potrebščine ter razširjala propagandno gradivo za Osvobodilno fronto (OF). Ker jih je je domačin Herbert Strmšek izdal gestapu, so večino njenih članov 23. in 24. septembra 1941 aretiral, tudi Leopolda Čopa, ter jih šest od njih ustrelil 10. in 30. oktobra 1941 kot talce. Leopold Čop je bil eden od 30 ustreljenih talcev 30. oktobra 1941 v mariborskih zaporih.
Od septembra 1941 do oktobra 1942 so nacisti talcem dovolili pisati poslovilna pisma v pričakovanju, da bodo jetniki, ki so vedeli, da bodo čez uro ali dve ustreljeni, klonili in bodo svarili svojce pred nevarnostjo, da bodo torej ta pisma zasejala med Slovenci strah. Talci pa so v večini pisem svojce tolažili, jih hrabrili in dokazovali, da jih okupator ni zlomil. Ko so nacisti spoznali, da svojega namena ne dosegajo, jim pisanja niso več dovolili.
Tudi Čop je, preden so ga ustrelili, napisal poslovilno pismo svojemu dekletu Marici Polšak:
                              »Draga Marica!
     Danes, ko je tako lep dan zunaj, sem se odločil, da Ti pišem to moje zadnje pismo, takorekoč poslovilno. Oh, kolikokrat sem v teh dneh mislil na Tebe in na urce, ki sva jih skup preživela. Zdaj šele vidim, da sem Te res ljubil, tako nesebično, tako močno, kakor more ljubiti le mladost. Še do nedavnega nisem vedel kaj je to; res, da sem mogoče prej včasih mislil, da ljubim toda to so bile zablode, za katere mi pa ne more nihče nič očitat, ker nisem bil nikdar materialist in izkoriščevalec in tudi ne bom. Tako nenadno se mi je prikradla v srce ljubezen do Tebe, da niti sam nisem vedel kedaj, le zavedal sem se nekega dne, da Te ljubim, ljubim. Ko si mi tudi Ti dala besedo sem bil srečen; kakor še nikdar poprej. Sicer Ti jaz Marica nisem dosti govoril o ljubezni, ker ne polagam važnosti na besede, na tiste sentimentalne puhle, zaljubljene besede, ki se stalno ponavljajo in se ne imenujejo zastonj »fraze«. Rajši sem s Teboj debatiral, kaj bolj globokega. Ali se spomniš tistega najinega pogovora doli na vašem sadovnjaku, kakšen mora biti mož in kakšna žena. Pri takih pogovorih se, Marica, spoznajo značaji, seveda, če ni zraven laži …
Toda nama ni bilo usojeno, da bi uživala v tej mladi, lepi ljubezni. Morala sva se ločiti in to še brez slovesa. Usoda je s svojo roko posegla vmes in me odtrgala od dragih, tako, kakor če voda ribo vrže na breg, kjer mora žalostno poginiti.
Ne bom več dosti pisal. Jaz mislim Marica, da v Tvoji ljubezni ni bilo laži in če si me vsaj malo ljubila, boš ohranila spomin na me. Toda kakor bodo obledele te črke, bo obledel tudi spomin. Čez leta in leta se boš mogoče kdaj spomnila, da je živel neki Polde in da je izginil v valovih življenja. Takrat boš Ti že mogoče srečna mati in žena. In ko bodo odrasli otroci jim boš lahko pravila iz preteklosti kako je teklo življenje in zakaj je izginil tu in tam kateri, izginil tako mlad in poln življenja.«
Krajše pismo je Čop napisal tudi materi Luciji. Mati je obe pismi našla v sinovi obleki, ki jo je dobila iz zapora po njegovi ustrelitvi. Sinovo pismo, napisano zanjo, je odnesla leta 1942 s seboj v Auschwitz in se je tam izgubilo. Mati Lucija je Marici Polšak pokazala tudi to pismo; večkrat ga je prebrala in po njenem spominu je Leopold materi napisal:
     »Ljuba mama! Poslavljam se od Tebe. Ne žaluj za menoj, ostani trdna. Lepo pozdravi Marico.«