Oče Ferdinanda Dominkuša je bil v Sekavi blizu Ormoža škofov oskrbnik in zaveden Slovenec, ki je v sinu vzbudil narodni čut in ga dal učiti slovenščino. Študij prava je Dominkuš nato končal na Dunaju (Avstrija) in bil tam tudi promoviran za doktorja prava. Na Dunaju je bil leta 1848 član akademske legije. Leta 1859 je v Mariboru odprl odvetniško pisarno, ki je kmalu zaslovela. Že leta 1862 je začel pri sodišču vlagati tožbe v slovenskem jeziku in si na ta način pridobil mnogo zaslug v boju za slovensko uradovanje. Bil je med ustanovitelji mariborske Čitalnice, Slovenske matice, Narodne tiskarne in časnika Slovenski narod ter znan podpornik slovenske dijaške mladine. Bil je poslanec v štajerskem deželnem zboru in kasneje v državnem zboru. V Jeruzalemskih goricah in na Zgornji Polskavi je imel svoje vinograde. Predvsem na Zgornji Polskavi se je shajal z narodnjaki, med katerimi še posebej izstopajo: notar Franc Ratej, pisatelj Josip Jurčič, doktorja Josip Vošnjak in Friderik Babnik ter učitelj Josip Sabati.