Božena Legiša Velikonja se je rodila leta 1920 v Žalcu očetu Josipu Velikonji in materi Zofki Velikonja, rojeni Černuta (†1953). Imela je brata Radivoja (Vojko, †1953).
Družina Velikonja se je leta 1925 iz Žalca selila na Spodnjo Polskavo (občina Slovenska Bistrica), leta 1928 pa na Pragersko (občina Slovenska Bistrica). Vsi štirje člani družine Velikonja so bili člani Sokola Pragersko.
Otroka sta se na Pragerskem dobro počutila. Zlasti hči Božena si je hitro našla družbo. Pri družini zdravnika Antona Klasinca je bila praktično vsak dan. Najbliže si je bila z od sebe leto dni mlajšo ter edino Klasinčevo hčerjo Marijo in njenim najstarejšim bratom Romanom Klasincem, študentom glasbe na Dunaju. Ker se je pri njih govorilo nemško, sem se tega jezika mimogrede naučila tudi jaz.
Po osnovni šoli se je vpisala na klasično gimnazijo v Mariboru, potem pa se je Božena prešolala na trgovsko akademijo in jo uspešno zaključila.
Ker ni dobila službe, je posredovala soseda na Pragerskem, učiteljica in dobrotnica Marjeta Vodošek. Kmalu je Božena dobila službo v Ljubljani pri bančniku in industrialcu Radu Hribarju, lastniku tovarne bombonov in peciva Šumi v Ljubljani ter gradu Strmol. Ker je znala nemško in angleško, je pomagala Hribarjevemu tajniku pri korespondenci s tujino, občasno sedela za blagajno v trgovini Šumija, varovala nečaka Rada Hribarja ter širila in poglabljala svoje znanje tujih jezikov. Ko sta se njena starša malo pred začetkom vojne sta preselila s Pragerskega k njej v Ljubljano, so se vsi trije preživljali z njeno plačo.
Božena se je v Ljubljani pridružila OF, novembra 1943 pa so jo – bila je izdana – aretirali belogardisti. Da bi izdala sodelavke in sodelavce, so jo nekaj mesecev v zaporu neusmiljeno pretepali, ker pa niso ničesar izvlekli iz nje, so jo marca 1944 poslali v koncentracijsko taborišče Ravensbürck (Nemčija). Vrnila se je avgusta 1945 in kmalu dobila – čeprav ni bila članica Komunistične partije (KP) – mesto tajnice predsednika prezidija Ljudske republike (LR) Slovenije Josipa Vidmarja. Z njim je odšla tudi na Slovensko akademijo znanosti in umetnosti. Vidmar, literarni in gledališki kritik, dramaturg, esejist in prevajalec, prevajal je rusko in nemško literaturo, Božena pa jo je zapisovala na pisalni stroj. Po nekaj letih je začela prevajati tudi sama. Cobiss ima zabeleženih 39 naslovov prevodov pravljic, romanov, dram in radijskih iger iz francoščine, nemščine ter angleščine Božene Legiša. Med drugim je prevajala tudi ameriško Nobelovo nagrajenko Pearl S. Buck in kultni roman francoske pisateljice Francoise Sagan »Dober dan, žalost«.
Božena Legiša je bila poročena z inženirjem Legišo, direktorjem vodogradbenega laboratorija. Rodil se jima je sin Matic, kasnejši prof. dr. Matic Legiša, biotehnolog na Kemijskem inštitutu v Ljubljani.
Božena Legiša je umrla leta 2019.