Nikolaj Murko se je rodil 6. decembra 1951 v Mariboru očetu Francu Murku in materi Antoniji Murko. Stanovali so v mariborski bolnišnici , kjer sta bila zaposlena starša. Pravijo, da si je ime prinesel v roki, saj Nikolaj (Miklavž) goduje na njegov rojstni dan.
Njegovo otroško dvorišče je bila mariborska bolnica. Veliko je doživel v »špitalu«, kakor so takrat pravili bolnici. Spoznal je vse, kar se je dogajalo v bolnici in zunaj nje, seveda iz otroškega zornega kota.
Kasneje so se preselili v novo stanovanje, v stavbo izven bolnišnice, ki so jo imenovali bolniški blok, ker so živeli tam pretežno zaposleni v bolnišnici.
Po osemletki je nadaljeval učno pot v takratnem eminentnem hotelu Slavija v Mariboru in se izučil za kuharja. Ob delu je nadaljeval šolanje v novo ustanovljeni hotelski šoli v Mariboru. Takoj po šolanju se je poročil in z ženo sta dobila prvega otroka.
Nekaj let pozneje se je zaposlil v Železničarskem domu na Pohorju, poznanem po pohorski omleti, kot vodja kuhinje. Po letu in pol sta z ženo zaradi ne primernih družinskih bivalnih prostorov Železničarski dom zapustila.
Leta 1974 se je v Impolu zaposlil kot vodja kuhinje. To delo je opravljal osem let, dvanajst let pa nato bil na vodilnih mestih v podjetju Gostinstvo in turizem Bistrica, nekdanji TOZD družbena prehrana.
V Impolu je dobil kadrovsko stanovanje, nudili so mu možnost stalnega dodatnega izpopolnjevanja ter izobraževanja. Zaposleni so redno obiskovali gostinsko–turistične prireditve in sejme.
Največji obseg poslovanja je doživel v času prisilne uprave, v letih 1989–90. Takrat je njihova poslovna enota zajemala matični obrat v mestu, veliko jedilnico in živilsko trgovino v Impolu, RTC Trije kralji, dom na Osankarici, dvorec Štatenberg, počitniška domova v Malem Lošinju in na otoku Rabu ter počitniška stanovanja v Červarju pri Poreču ter v Čatežu. K dejavnosti so jim priključili službo za šport in rekreacijo Impola ter trenerja juda Očko Franca – Čuzo. Ob osamosvojitvi Slovenije se je obseg dela zmanjšal na restavracijo v Slovenski Bistrici in pripravo prehrane.
»Naš gost je kralj«, je bil njihov moto in vodilo za doseganje kvalitete.
S kolektivom so redno sodelovali na republiških gostinsko turističnih zborih, na tamkajšnjih tekmovanjih prejemali zlate, srebrne ali bronaste medalje. Zlatih je bilo za največ. V kolektivu takrat ni bilo kuharja ali natakarja, ki ne bi imel v svoji zbirki vsaj ene od medalj.
Nikolaj Murko je prejel za tiste čase visoko priznanje: »Red dela s srebrnimi žarki«. To je priznanje, ki so ga podeljevali z ukazom predsednik države Josipa Broza – Tita.
Naslednjih dvanajst let je deloval kot samostojni podjetnik, zadnja tri leta pa v okviru d.o.o. »GIT Murko«. Prevzeto dejavnost so povečali za pripravo prehrane na Srednji šoli Slovenska Bistrica in nudenje gostinskih storitev v okrepčevalnici vojašnice v Slovenski Bistrici. Ob vstopu v leto 2000 so pričeli z organizacijo tradicionalnih silvestrovanj na prostem.
V sklopu osnovne gostinske dejavnosti so uspešno organizirali prireditve z imenom »Bistriški večeri« To so bili dogodki in srečanja slovitih gostov nacionalne veljave. Prvi gost večera je bil takratni slovenjebistriški župan Ivan Pučnik. “Večerov so se udeležili: Miha Jazbinšek, Rene Mlekuž, Sani Bečirovič, Samo Grum, Pavel Ravnohrib, Polde Bibič, vsi kandidati za župana naše občine, prof. dr. Janko Čar, dr. Janko Predan, dr. Ivan Žagar, Katja Koren, Rajmund Debevec, Zmago Jelinčič, Jožef Školč, Tone Rop, Vika Potočnik, Milena Muhič, Mario Galunič, Bernarda Jeklin, Marija – Minka Stegne, Marko Cvahte, Jožef Jerovšek, Branko Gombač, Jernej Čokl, Zoran Jankovič in še veliko drugih znanih osebnosti. Posebej vesel je bil obiska prof. dr. Zore Janžekovič, pri kateri je uspel s predlogom, da se ji podelili listino častne občanke naše občine. Gostje so radi prihajali. Pri Bistriških večerih so kot voditelji razgovorov pomagali Danica Godec, Bojan Sinič, Natalija Šarman Ferlež, Alenka Milanovič, Jana Jeglič in Valerija Motaln.
Ob redni zaposlitvi pa je bil nenehno dejaven v domačem kraju in okolici. Poučeval je gospodinjstvo v osnovni šoli in vodil kuharske tečaje v sodelovanju s takratno Ljudsko univerzo Slovenska Bistrica in sodeloval tudi pri tečajih za turistične kmetije.
Dvanajst let je bil predsednik Turističnega društva Slovenska Bistrica ter pobudnik in organizator vzgoje turističnih podmladkov, »Bistriških tednov, pustnih povork, prireditev z imenom »Bistriška Ivanjščica – Bistriški osat«, bistriških turističnih dnevov in v sklopu njih gostinskega tekmovanja, sodelovali so na takratnih zimskih in letnih igrah »KOMPAS DELO« …
Za delo v turističnem društvu Slovenska Bistrica je prejel od Turistične zveze Slovenije zlato in srebrno priznanje in enaki priznanji tudi od medobčinske Turistične zveze Maribor. Ob organizaciji desetega jubilejnega bistriškega tedna v Slovenski Bistrici je prejel občinsko zahvalo.
Leta 2009 je dejavnost predal francoskemu podjetju Sodexo.
Zadnje leto in pol pred upokojitvijo je zaradi bolezni prebil v bolniškem staležu.
Mnogo let je prepeval v moškem pevskem zboru, bil aktiven v krajevni skupnosti in občinski svetnik v prvem mandatu samostojne Slovenije.
Nikolaj je nomad, kajti vse življenje se je selil. Upokojitev je dočakal na Ptuju na Mestnem Vrhu, kjer sta z ženo preuredila očetovo cimpračo. Srečen in ponosen je, da jima je uspelo obnoviti in ohraniti rojstno hišo očeta, ki se v javnosti predstavlja pod imenom Herbersteinova hiška, viničarija. To je bil tudi razlog njegovega pobega iz Bistrice.
V pokoju se je na Ljudski univerzi v Slovenski Bistrici naučil osnov dela z računalnikom in po bolezni, ki ga je za nekaj časa onemogočila, začel pisati. Še vedno se rad vrača v Bistrico, rad se pohvali s trditvijo: »Ja, jaz sem še vedno Bistričan!«. Zdelo se mu je prav, da stvari, ki jih v spominu pogosto doživlja, predstavi. V pisanju skuša oživiti in utrditi splet različnih dogodkov in spontano aktivnost izstopajočih posameznikov. Gre za obujanje spominov in za globino vznemirjujočih občutkov. Glavne osebe, protagonisti, so sloviti kolporter Večera in Panorame Vanč, vratarji, čistilke, kuharice, natakarice in delovni uspehi, učenci iz osnovne šole, pa delavci in direktorji Impola ter sosedje in škrati iz mestne uprave. Posebno mesto imajo zgodbe iz osamosvojitvene vojne in z baročnega dvorca Štatenberg ter dobrosrčnost in navade domačinov z Bistriškega Pohorja.
Plod njegovega pisanja pa mu je prinesel zadovoljstvo, ki je predstavljeno v knjigi, prvencu, z naslovom: Iskrice iz Slovenske Bistrice, ki je izšla leta 2023. Knjiga je bila izdana v samozaložbi pri PANORAMA SB, d.o.o. Predstavitev prvenca so mu prijazno omogočili v knjižnici Josipa Vošnjaka v Slovenski Bistrici 17. aprila 2023
V Maribor se je vrnil v bližino sinove družine, kjer z ženo redno obiskujtaa vnuke in se prijetno družijo. Veliko časa preživi tudi na morju