Marija Goričan se je rodila 24. marca 1884 v Šoštanju.
Po končanem šolanju je bila kot učiteljica nameščena v Pristavi (občina Šmarje pri Jelšah)in bila zaradi potreb, z odlokom višjega šolskega sveta z dne 22. marca 1922 premeščena na dekliško narodno šolo v Slovenski Bistrici. Z nadučiteljico Otilijo Feigel sta postali prijateljici in veliko sodelovali. Še posebej sta sodelovali v vodenju Vošnjakove ljudske knjižnice in pri vzgoji deklic ter pri prosvetnih dejavnostih v mestu, še posebej pri proslavah v gledališki dvorani v hotelu ‘Beograd’ (prej hotel Avstrija, potem hotel Planina, sedaj poslovni objekt, op. ur.). Bila je med pobudniki, da so učenke in učenci pod vodstvom učiteljev obiskovali grob dr. Josipa Vošnjaka na Zgornji Ložnici. Spodbujala je učenke, da so si sposojale knjige v mestni Ljudski knjižnici.
Na začetku okipacije leta 1941 je Marija Goričan poskrbela, da so skrili nekaj slovenskih knjig, da jih niso okupatorju naklonjeni pronemško usmerjeni domačini zažgali in da so v glavnem zgorele že iztrošene knjige.
Pronemško usmerjeni meščani Otilije Feigel in Marije Goričan niso marali in kulturbundovci so se upokojenkama hoteli maščevali tako, da bi morali urejati vojaške sobe. Tega so ju rešili vojaki, češ da taki starki ne moreta urejati njihovih prostorov.
Po koncu vojne je bila Marija Goričan prva knjižničarka slovenjebistriške knjižnice, ki je imela prve prostore v ‘Slomškovem domu’, ki se je po koncu 2. svetovne vojne preimenoval v ‘Kulturni dom Svobode’ (po denacionalizaciji se ponovno imenuje ‘Slomškov dom’, op. ur.).
Leta 1939 se je upokojila, zamenjala jo je Ana Štern.
Po smrti prijateljice Otilije Feigel je Marija Goričan živela pri Ančki Tratnik in tam umrla 15. januarja 1963 in bila pokopana v grob Feiglovih, kjer je že bila pokopana njena prijateljica Otilija Feigel. Ančka je skrbela za njun grob. Po njeni smrti so njun nagrobnik odstranili.