Po končanem šolanju je bila Marija Goričan kot učiteljica nameščena v Pristavi in bila zaradi potreb, z odlokom višjega šolskega sveta z dne 22. mar. 1922, premeščena na dekliško NŠ v Slovenski Bistrici. Z nadučiteljico Otilijo Feigel sta postali prijateljici in sta veliko sodelovali: pri vodenju Vošnjakove ljudske knjižnice, pri vzgoji deklic, pri prosvetnih dejavnostih v mestu, pri proslavah v gledališki dvorani v hotelu Beograd (prej hotel Avstrija, nato hotel Planina, sedaj poslovni objekt). Bila je med pobudniki, da so učenke in učenci pod vodstvom učiteljev obiskovali grob dr. Josipa Vošnjaka na Zgornji Ložnici. Spodbujala je učenke, da so si sposojale knjige v mestni Ljudski knjižnici. Na začetku okupacije leta 1941 je Goričanova poskrbela, da so skrili nekaj slovenskih knjig, da jih niso okupatorju naklonjeni pronemško usmerjeni domačini zažgali in da so v glavnem zgorele že iztrošene knjige. Nemčurji Otilije in Marije niso marali in kulturbundovci so se jima hoteli maščevati tako, da bi morali urejati vojaške sobe, čemur so se uprli vojaki. Po koncu vojne je bila Marija Goričan prva knjižničarka slovenjebistriške knjižnice, ki je imela prve prostore v Slomškovem domu, ki se je po nacionalizaciji preimenoval v Kulturni dom (po denacionalizaciji se ponovno imenuje Slomškov dom). Leta 1939 se je upokojila, zamenjala jo je Ana Štern. Po smrti prijateljice Otilije Feigel (†1946) je Marija Goričan živela pri Ančki Tratnik, tam umrla in bila pokopana v grob Feiglovih, kjer je že bila pokopana njena prijateljica Otilija. Za njun grob je skrbela Ančka Tratnik. Po njeni smrti so njun nagrobnik odstranili.