Mihael Grešak se je rodil 11. septembra 1914 v Grižah v Savinjski dolini kot najstarejši izmed sedmih otrok.
Kmalu po njegovem rojstvu so se Grešakovi preselili v Sv. Jedrt nad Laškim, kjer je oče kupil majhno kmetijo.
Mati mu je umrla, ko je bil še dijak v Mariboru.
Po študiju v mariborskem bogoslovju je bil 9. julija 1939 posvečen za duhovnika. Naslednje leto je bil nastavljen za kaplana v župnijo Laporje pri Slovenski Bistrici.
Po vdoru Nemcev na Štajersko, aprila leta 1941, so nacisti takoj zaprli laporskega župnika Jožeta Ozimiča in ga odpeljali v Rajhenburg (današnja Brestanica), nato pa izgnali na Hrvaško. Kaplan Grešak je tako prevzel vso pastoralno delo v župniji in poleg svoje upravljal tudi župnijo Makole.
Leta 1941 se je v Laporju vključil v osvobodilno gibanje. Nemci so ga na podlagi zbiranja podatkov o sodelavcih Osvobodilne fronte (OF) in na podlagi izdaj, ki so jih iz ujetih zapornikov izvlekli z mučenjem, sredi septembra 1942 aretirali in odpeljali v zapor.
Od septembra 1941 do oktobra 1942 so nacisti talcem dovolili pisati poslovilna pisma verjetno zato, ker so pričakovali, da bodo jetniki, ki so preživeli huda mučenja in so vedeli, da bodo čez uro ali dve ustreljeni, klonili in bodo svarili svojce pred nevarnostjo, da bodo torej ta pisma zasejala med Slovenci strah in obup. Vendar so talci v večini pisem svojce tolažili, jih hrabrili, dokazovali so, da jih okupator ni zlomil. Ko so nacisti spoznali, da svojega namena ne dosegajo, pisanja poslovilnih pisem niso več dovolili.
Mihaela Grešaka so 22. julija 1942 kot talca ustrelili v Celju.
Tik pred smrtjo je očetu napisal poslovilno pismo.
                              »Dragi oče! Celje, 22. jul. 42.
     Danes v kratkem bom ustreljen. Zahvalim se Vam, dragi oče, za vse, kar ste žrtvovali zame. Bog naj Vam bo bogat plačnik! Pozdravljam vse sorodnike, znance, prijatelje in vse kakor tudi Vas iskreno prosim, da mi odpustite vse, s čimer sem Vas žalil.
     Ne morem v tej uri več pisati, misel mi zastaja.
     Prosil bom za Vas pri Bogu, kakor tudi za vse, ki so mi bili izročeni.
     Lepo Vas prosim, sporočite moje zadnje pozdrave mojim faranom (lapor- čanom). Naj mi vse odpustijo, če sem morda koga žalil, komu škodoval. Srečen sem bil med njimi, rad sem jih imel, a ločit se moram sedaj, pa ‒ kakor upam in sem prepričan ‒ se bomo vsi nekoč v nebesih skupno veselili.
     Bog Vsemogočni, neskončno dobri in usmiljeni, naj mi bo milostljiv sodnik!
     Z Bogom in nasvidenje nad zvezdami. Blagoslavljam zadnjikrat Vas in vse svoje farane in vse meni izročene.
                              Mihael, kaplan«