Anton Ingolič, starejši brat Jožeta Ingoliča in Karla Ingoliča, se je rodil 5. januarja 1907 na Spodnji Polskavi kot prvi sin očetu Antonu, mizarju in materi Ani, šivilji.
Maturiral je na mariborski realki in nato študiral leto dni v Franciji, zatem pa slavistiko v Ljubljani. Med 2. svetovno vojno je bil kot profesor s ptujske gimnazije izgnan v Srbijo; po vrnitvi pa je znova poučeval na Ptuju in v Mariboru ter bil profesor na gimnaziji v Ljubljani.
Med študijem v Ljubljani je prvo leto postal član krščansko socialističnega akademskega kluba ‘Borba’. Člana sta bila tudi Miško Kranjec in Edvard Kocbek. Leta 1946 in 1950 je bil izvoljen za ljudskega poslanca Ljudske republike Slovenije (LRS). Od leta 1976 je bil dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), od leta 1981 pa njen redni član.
31. decembra 1929 se je poročil s sokrajanko, tudi učiteljico, Adelo, rojeno Oprauš (*1908), hčerko pekovskega mojstra Antona Oprauša.
Kot pisatelj se je najprej uveljavil kot pisec socialnega realizma. Razgrinjal je usode ljudi v obravnavanju objektivne stvarnosti in nravstvenosti (Lukarji). Kot pisatelj ‒ naturalist je odigral izjemno vlogo v času pred vojno, med njo in po njej. V zadnjem času je obravnaval tematiko iz svojega ožjega rojstnega območja (Gorele so grmade, Pradedje). Pisal je tudi novele, mladinske povesti in dramska dela (Gimnazijka, Krapi, Mlatilnica, Likof …).
Po upokojitvi leta 1965 je večino časa preživel v Bukovcu nad Zgornjo Polskavo.
V bistriškem gradu je njegova spominska soba z njegovo knjižnico (nad 2500 enot), ki jo je pisatelj v oporoki zapustil občini Slovenska Bistrica.
Anton Ingolič je umrl 11. marca 1992 v Ljubljani in je pokopan na Zgornji Polskavi.