Alojz Jedlovčnik, čevljarski mojster, modelar modnih, športnih in ortopedskih čevljev, se je rodil 30. aprila 1901 v Malem Št. Vidu na Koroškem v učiteljski in čebelarski družini. Bil je vsestranska osebnost: humanist, človekoljub, usmerjen k napredku in razvoju.
Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, čevljarske obrti pa se je izučil v Celovcu (Avstrija) in leta 1920 tam opravil pomočniški izpit. V času plebiscita se je družina pod pritiskom nemških krogov (oče je bil upravitelj šole in velik slovanofil, op. N. Jedlovčnik) morala seliti v Črneče pri Libeličah.
Med leti 1923−25 je odslužil vojaški rok v Ljubljani.
Najprej se je zaposlil v podjetju Gregorc in nato še v tovarni čevljev Blatnik v Mariboru, kjer je poleg svojega poklica opravljal še dolžnost tajnika socialnih demokratov. Kasneje je politiko opustil.
Leta 1932 je opravil mojstrski izpit in odprl čevljarsko delavnico v Mariboru na sedanji Partizanski cesti ter se poročil z Antonijo, rojeno Berdnik, ki je leta 1936 dedovala domačijo na Kostanjevcu, kamor se je družina iz Maribora tudi preselila. Istega leta je preselil v Slovensko Bistrico še svojo obrt. Delavnico je imel na takratnem Glavnem trgu. Prvi med bistriškimi čevljarji je imel električni brusilni stroj za brušenje usnjenih podplatov. Sodeloval je na čevljarskih razstavah in prejel številna priznanja.
S Kostanjevca je v delavnico v Slovenski Bistrici prihajal pozimi peš, poleti s kolesom. Ob nedeljah je bil doma polno zaposlen s čebelami, saj je imel 30 čebeljih družin. Veliko se je sam izobraževal, tako da je uspešno cepil sadne sadike in vrtnice.
Med 2. svetovno vojno je delavnica delovala neprekinjeno. Ker je kot domoljub sodeloval s partizani, je ob napadu partizanov na mesto ostala delavnica nedotaknjena. Njegova dnevna pot iz Kostanjevca v delavnico v Slovenski Bistrici je namreč omogočala prenos raznega materiala in pošte za potrebe partizanov. Stvari in pošto so na ciljna mesta raznašali kurirji, kar so bili tudi njegovi otroci.
Mnogi stari Bistričani se še spomnijo njegovih izdelkov – trpežnih, okovanih planinskih čevljev, bleščečih škornjev, modnih damskih sandalov, otroških čevljev, takrat modernih »gumaric«, koničastih damskih salonarjev in ortopedskih čevljev, ki jih je izdeloval edini v okolici. Njegova delavnica, kot se mnogi radi spominjajo, je v tistem času postala tudi prostor za družabna snidenja in izmenjavo informacij, spet drugi se je spomnijo kot dobrodošlega zavetja pred dežjem in mrazom ali čakalnice.
Alojz Jedlovčnik se je upokojil leta 1971.
Ko mu kasneje pristojni organi zaradi bližine podzemnih rovov vojaškega skladišča orožja na Zgornji Ložnici niso dovolili ne prepotrebnega popravila hiše ne novogradnje, je domačija počasi propadala. Z ženo sta bila zato prisiljena brez vsake odškodnine! zapustiti domačijo na Kostanjevcu in se preseliti k hčerki Hedviki, poročeni Štern, v Slovensko Bistrico, kjer sta preživela zadnja leta življenja.
Čevljarstvo se v družini ni obdržalo, čeprav sta bili dve hčerki izučeni modelarki. Široko čebelarsko znanje in skrb za čebele pa nadaljujeta sin Norbert in vnuk Mišo.
Alojz Jedlovčnik je umrl 11. maja 1983 v Slovenski Bistrici.