Timo Kebeljski (Tymo de Gybel) se prvič omenja leta 1251 kot posestnik stolpa (»Zajčev« grad), ki je bil vzhodni obrambni del utrjenega kebeljskega gradu.
Leta 1254 v zapisih povezanih z gradom zasledimo kebeljska viteza Dimona in Wiganda. Leta 1294 nastopi prva neposredna omemba gradu kot castrum Gybel, leta 1363 se grad omenja kot vest ‘Gybel auf dem Pacher’ (utrdba Kebelj na Pohorju) in leta 1379 ponovno kot ‘castrum Gybel’.
Kasneje so imeli »Zajčev« grad na Keblju s pripadajočimi družinami v fevdu do leta 1438 Ptujski, ki so že na začetku 15. stoletja precej tega pridobili od kebeljskih bratov vitezov Ulrika in Otona Kebeljskega (Mariborskega), nato do leta 1462 Štubenbergi ‒ leta 1449 so ga z laporsko župo začasno preustili plemiču Pesničarju ‒ do leta 1585 Mindorferji in za njimi posestniki štatenberškega zemljiškega gospostva.
Ohranjeni ostanki stolpa na vrhu kope nad vasjo Kebelj, ki je imel čokato obliko, značilno za romanski slog, še vedno dobro kažejo ohranjeno gradnjo z linami v 1. nadstropju in tramovi. Ohranila se je približno polovica stolpa, jedro pa skorajda ni več razpoznavno.