S šest let mlajšo ženo Josipino Ogrinc naj bi prišel Rudolf na Pragersko iz Ljubljane. Imela sta dve hčerki, Ruško in Vido. Na Pragerskem je bil Ogrinc vodja kurilnice na železnici. Ko so začeli zaradi manjšega prometa na železnici krčiti osebje, so ga leta 1929 prestavili v Mursko Soboto. Ravno tisto leto sta z ženo od poštarja Feliksa Huberja kupila hišo. Na občnem zboru pragerskega Sokola so ga 8. jan. 1928, torej leto dni pred premestitvijo, izvolili za starosto. Ko se je po upokojitvi leta 1935 vrnil na Pragersko, se je začel ukvarjati s trgovino s kmetijskimi (takrat so jih imenovali deželnimi) pridelki. Pri svojem delu je bil zelo neobziren in je konkurentom odžiral posel tudi z nepoštenimi prijemi. Še posebej sta si bila »v laseh« z Albinom Vezjakom. Hotel se je uveljaviti tudi v politiki in je na državnozborskih volitvah maja 1935 kandidiral v mariborskem volilnem okrožju na listi JNS, a ni bil izvoljen. Rudolfa Ogrinca so že 15. apr. 1941, med prvimi s Pragerskega, Nemci zaprli v meljsko vojašnico v Mariboru in ga z ženo jul. istega leta izgnali v Srbijo. Po končani vojni je bil imenovan za tajnika ZB NOB Pragersko in ima največ zaslug za postavitev spomenika 30 talcem v Gaju pri Zgornji Polskavi in spomenika žrtvam NOB na Pragerskem. Nov. 1950 je bil med ustanovnimi član PGD Pragersko. Tega leta sta z nadučiteljem Josipom Velikonjo tudi podpisala pobudo, da bi se Pragersko preimenovalo v Hrastinje, ki sta jo utemeljila s trditvijo, »da je ime Pragersko nemškega izvora, kajti kraj se imenuje po gradu (Pragerhof), katerega lastnik je bil pred stoletji Nemec Krištof Prager«. Pragerčani pobude niso sprejeli. Nekaj let po tej zavrnjeni pobudi so se Ogrinčevi odselili s Pragerskega v Ljubljano. Njihovo hišo na Pragerskem je leta 1954 kupil OLO Maribor in postala je družbena lastnina. V njej so uredili ZD Pragersko (ambulante so sedaj preseljene v pritličje stanovanjskega bloka pri železniški postaji), v stavbi pa so sedaj dobile prostore družbene organizacije.