Simon Otoničer je znan kot prvi stalno naseljeni orglar v Mariboru, predstavnik baročne tradicije in utemeljitelj mariborske orglarske tradicije za čas od druge polovice 18. do 30. let 20. stol. Deloval je na Štajerskem in v severni Hrvaški. Izučil se je v Gradcu (Avstrija) v znani delavnici Cyriacha Wernerja (†1747), kjer je bil še leta 1760 pomočnik. Tega leta se je Otoničer poročil z Wernerjevo hčerko Terezo. V zakonu so se jima rodili trije otroci, od katerih je sin Jožef Otonič kasneje prevzel očetovo obrt. Leta 1764 sta se zakonca preselila v Maribor, kjer je Simon odprl orglarsko delavnico. Meščanske pravice je dobil med leti 1767–74. V Sloveniji sta iz delavnice Simona Otoničerja evidentirana le dva pozitiva s 6 registri:v p. c. sv. Marjete v Ritoznoju iz leta 1766 in v cerkvi sv. Martina pri Vurberku. Ohranjen je le pozitiv iz p. c. Sv. Marjete. Otoničer je bil prvi na slovenskem delujoči orglar, ki je postavljal igralnik na bočno stran orgelske omare, kar je bila tipična značilnost graškega kroga orglarjev tistega časa. Več orgel je izdelal tudi za hrvaške naročnike.