Doroteja Ozimič, rojena Polanec, se je rodila 1. februarja 1928 kot predzadnji otrok v številčni družini Polanec na Jožefu v Slovenski Bistrici. Njen oče Ivan Polanec je bil lesni trgovec, posestnik, organist, inovator, homeopat in domači zdravilec, mati Marija, rojena Mastnak, pa gospodinja.
Otroštvo s petimi brati in tremi sestrami ni dovoljevalo razsipništva, jim je pa oče omogočil osnovno šolanje. Doroteja je v takratni Kraljevini Jugoslaviji − Dravski banovini med leti 1934−38 obiskovala Državno dekliško narodno šolo v Slovenski Bistrici. Šolanje je nadaljevala v Celju na Državni gimnaziji, a ga je morala po izbruhu 2. svetovne vojne, zaradi slovenske narodnosti, prekiniti. Tako je v Slovenski Bistrici zaključila meščansko šolo, po osvoboditvi pa, s ponovno vrnitvijo v Celje, še tri letnike gimnazije. Zaradi obolenja na očeh (pri 15. letih je preživela pljučno tuberkulozo) so ji zdravniki nadaljnje šolanje odsvetovali. Ko se je doma nekoliko pozdravila, se je leta 1947 prepisala na Državno srednjo kmetijsko šolo v Mariboru − Kmetijski praktikum. Njeno šolanje pa je bilo konec leta 1948 zaradi takrat politične aktivnosti prekinjeno. Zaključni izpit na Srednji kmetijski šoli je tako opravila šele poleti leta 1951, po ukinitvi zaporne kazni.
Od leta 1952 je bila zaposlena pri podjetju ‘Les Ljubljana’ v Slovenski Bistrici, od leta 1953 pa pri Kmetijski zadrugi Slovenska Bistrica. Ker se je hotela strokovno izpopolnjevati, se je leta 1960 vpisala na izredni študij na Višji agronomski šoli v Mariboru in diplomirala leta 1963. Leta 1965 se je zaposlila na Osnovni šoli Slovenska Bistrica kot predmetna učiteljica biologije, in to delo opravljala vse do odhoda v invalidski pokoj leta 1977. V pokoju je opravljala občasno tudi častno funkcijo matičarke v občini, organizirala izobraževalne tečaje za kmečke žene in dekleta pod okriljem Kmetijske zadruge in se sproščala ob pletenju, kvačkanju in branju.
Leta 1952 se je poročila s strojnim tehnikom Maksimilijanom Ozimičem. V zakonu sta se jima leta 1956 rodili dvojčici Maksimilijana in Doroteja.
Doroteja Ozimič je v času šolanja na Srednji kmetijski šoli v Mariboru sestavila protikomunistični letak, ki je pozival kmečko mladino k uporu proti komunizmu in Informbiroju. Borila se je proti odvzemu zemlje slovenskemu kmetu in proti kolhozom. 13. maja 1949 je bila zaradi pisanja propagandnega letaka proti tedanji družbeni ureditvi s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru obsojena na pet let odvzema prostosti s prisilnim delom in pet let izgube državljanskih pravic. Med preiskavo je bila od 31. januarja 1949 priprta v zaporih v Mariboru, do 2. januarja 1951 pa v zaporih Uprave Kazensko poboljševalnega doma (KPD) Rajhenburg (današnja Brestanica). Kazen odvzema prostosti se je na podlagi ukaza Prezidija Ljudske skupščine Federativne ljudske republike Jugoslavije (FLRJ), z dne 10. aprila 1950, znižala na tri leta, leto pozneje na dve leti. Morda je bil razlog temu izključitev takratne Jugoslavije iz Stalinovega Informbiroja in z njo sprememba politične ideologije. Posledica psihičnega in fizičnega mučenja v zaporu je bila žal tudi dokončna izgubila vida na enem očesu. Po vrnitvi iz zapora ni mogla nadaljevati šolanja zaradi politične oporečnosti, tudi zaposlitve dolgo ni mogla najti. Šele 7. januarja 1953 so ji bile z odločbo Prezidija ljudske skupščine FLRJ vrnjene državljanske pravice. Dolga leta po vrnitvi iz zapora je vsak njen korak spremljala Uprava državne varnosti (UDBA), večkrat je morala na zaslišanja na različne kraje. Pri vsakem zasliševanju so ji podtikali vsemogoča lažna dejanja in jo prepričevali, da prične z njimi sodelovati kot poročevalka. Šele po letu 1956, ko je rodila hčerki dvojčici, se je nadzor nad njo ustavil. Rehabilitacije zaradi nepoštene obsodbe ni doživela nikoli.
V času šolanja na Gimnaziji v Celju je bila članica gledališke skupine Mestnega gledališča Celje in bi, če ne bi imela težav z očmi, zagotovo nadaljevala študij na Akademiji za gledališče, smer dramaturgija v Ljubljani. Leta 1947 je s člani celjskega gledališča gostovala na mladinski delovni brigadi na progi Šamac–Sarajevo. Svojo pripadnost odrskim deskam je izkazala tudi v domačem mestu, kjer je sodelovala v amaterskem gledališču Delavsko prosvetnega društva (DPD) Svoboda Slovenska Bistrica, kot tudi na Srednji kmetijski šoli Mariboru ob številnih kulturnih prireditvah.
Doroteja Ozimič je umrla 5. oktobra 2009 v Slovenski Bistrici, kjer je tudi pokopana.