Maksimilijan Ozimič ml. za prijatelje Maks, izredni poznavalec polpretekle zgodovine mesta Slovenska Bistrica, se je rodil na Kolodvorski ul. v Slovenski Bistrici, kje je imel njegov oče vrvarno. Njegovi predniki so bili v Slovenski Bistrici vsaj že v 18. stol., ko najdemo njegovega prapradedka, čevljarja Rudolfa Osimitscha, ki je živel v hiši na mestu zdajšnje hiše fotografskega studia Brbre (gl. Samo Brbre) v Ozki ul. v Slovenski Bistrici. Njegov sin Franc Osimitsch, prav tako čevljar, je v prvi tretjini 19. stol. živel na istem naslovu. Francev sin, ki je dobil ime po očetu, je postal vrvar. Prvo delavnico je imel na Gradišču. Šlo je za majhno leseno utico, sicer pa so vrvi iz konoplje pletli na trgu. Kasneje je od nekega Rupa kupil hišo na Kolodvorski ul., kjer si je delavnico uredil na dvoriščni strani ob potoku. Tam se je Francu in Otiliji Osimitsch rodil Maksov oče Maksimilijan Martin, ki se je kot njegov oče izučil za vrvarja. Očetovo vrvarstvo v Kolodvorski ul., v središču Slovenski Bistrici, je bila dejavnost, ki je omogočala štiričlanski družini Ozimič skromno preživetje. Otroštvo in mladost, ki ju je zaznamoval čas med obema vojnama, je Maks Ozimič ml. preživljal podobno kot mnogi drugi otroci tedanjega časa. V vrtec je hodil v pritličje nekdanjega rotovža, v OŠ pa na Vošnjakovi ul. (zdaj je tam sedež Upravne enote Slovenska Bistrica). Odlikovala ga je vedoželjnost za novotarije na področju vrvarstva in ključavničarstva, saj je imel njegov stric, očetov brat, ključavničarsko delavnico tik ob njihovi vrvarni. Zvedavost ga je vodila tudi pri odkrivanju mesta in življenja ljudi v njem. Še ne sedemnajstleten je bil 7. okt. 1944 prisilno mobiliziran v nemško vojsko – v mornarico na Dansko, kjer je bil do 30. jun. 1945. Vojne vihre ni doživel, saj je streljal le častne salve na vojaškem pokopališču v Kopenhagnu (Danska). Po vojni je bila vrnitev v domovino zanj tvegana, zato je dve leti delal na kmetiji na avstrijskem Štajerskem. Mati (*1894 †1946) je bila kot sudetska Nemka deportirana, nato je živela v Avstriji pri sorodnikih Rose Pitschl, kjer je tudi umrla. Oče je umrl tik pred koncem vojne v Slovenski Bistrici. Ko je Ozimič končno prišel domov, je moral za leto in pol na služenje vojaškega roka v Kraljevo in Kragujevac (oba Srbija). Po vrnitvi se je zaposlil v tovarni Impol Slovenska Bistrica. V mehanski delavnici je opravljal delo pomožnega metalurga. Omogočeno mu je bilo dopolnilno izobraževanje na STŠ v Mariboru. Po uspešno zaključeni šoli je prevzel funkcijo vodje strojnega vzdrževanja v tovarni in bil na tem delovnem mestu vse do upokojitve leta 1987. Leta 1952 se je poročil z Dorotejo Ozimič, oj. Polanec, inženirko kmetijstva, učiteljico biologije in kemije na OŠ v Slovenski Bistrici. V zakonu sta se jima leta 1956 rodili dvojčici Maksimilijana in Doroteja. Maks Ozimič je bil v povojnem času član amaterskega gledališča DPD Svoboda Slovenska Bistrica, rad pa je tudi kolesaril in obiskoval slovenske gore. Leta 1997 so mu priznali status žrtve vojnega nasilja. Jesen svojega življenja je posvetil svojemu rojstnemu kraju. Kot izjemen poznavalec Slovenske Bistrice in neprecenljiv pričevalec življenja v mestu pred 2. svetovno vojno, je pripomogel k razjasnitvi marsikaterega vprašanja v zvezi s tem. V njegovem dokumentarnem arhivu so hranjene številne fotografije iz življenja meščanov, katerih zgodbe je zaznamoval čas pred, med in obdobje po 2. svetovni vojni. Mnogim mladim raziskovalcem kot tudi zgodovinarjem s področja polpretekle zgodovine mesta Slovenska Bistrica, so bile te zgodbe, pospremljene z doživetim pripovedovanjem Maksa Ozimiča, vedno na voljo.