Maksimilijan (Maks) Ozimič se je rodil 12. junija 1927 na Kolodvorski ulici v Slovenski Bistrici očetu Maksimilijanu – Martinu Ozimiču, vrvarju, in mami Elzi, rojeni Hilbert, gospodinji. Njegovi predniki so bili v Slovenski Bistrici vsaj že v 18. stoletju, ko srečamo njegovega prapradedka čevljarja Rudolfa Osimitscha, ki je živel v hiši na mestu zdajšnje hiše fotografskega studia Brbre. Njegov sin Franc Osimitsch, prav tako čevljar, je v prvi tretjini 19. stoletja živel na istem naslovu. Francev sin, ki je dobil ime po očetu, je postal vrvar. Prvo delavnico je imel na Gradišču. Šlo je za majhno leseno utico, sicer pa so vrvi iz konoplje pletli na trgu. Kasneje je od nekega Rupa kupil hišo na Kolodvorski ulici, kjer si je delavnico uredil na dvoriščni strani ob potoku. Tam se je Francu in Otiliji Osimitsch rodil Maksov oče Maksimilijan, ki se je kot oče izučil za vrvarja. Očetovo vrvarstvo v Kolodvorski ulici, v središču Slovenske Bistrice, je bila dejavnost, ki je omogočala štiričlanski družini Ozimič skromno preživetje.
Otroštvo in mladost, ki ju je zaznamoval čas med obema vojnama, je Maks preživljal podobno kot mnogi drugi otroci tedanjega časa. V vrtec je hodil v pritličje nekdanjega rotovža, v osnovno šolo pa na Vošnjakovi ulici. Odlikovala ga je vedoželjnost za novotarije na področju vrvarstva in ključavničarstva, saj je imel njegov stric, očetov brat, ključavničarsko delavnico tik ob njihovi vrvarni. Zvedavost ga je vodila tudi pri odkrivanju mesta in življenja ljudi v njem.
Še ne sedemnajstleten je bil 7. oktobra 1944 prisilno mobiliziran v nemško vojsko – v mornarico na Dansko, kjer je bil do 30. junija 1945. Vojne vihre ni doživel, saj je streljal le častne salve na vojaškem pokopališču v Kopenhagnu. Po vojni je bila vrnitev v domovino zanj tvegana, zato je dve leti delal na avstrijski kmetiji na avstrijskem Štajerskem. Mama je bila kot sudetska Nemka deportirana, nato je živela v Avstriji pri sorodnikih Rose Pitschl, kjer je tudi umrla. Oče je umrl tik po koncu vojne v Slovenski Bistrici.
Ko je Maks končno prišel domov, je moral za leto in pol na služenje vojaškega roka v Kraljevo in Kragujevac. Po vrnitvi se je zaposlil v Industriji metalnih polizdelkov (Impol). V mehanski delavnici je opravljal delo pomožnega metalurga. Ker je imel željo po novem znanju, mu je bilo omogočeno dopolnilno izobraževanje na srednji tehnični šoli v Mariboru. Po uspešno zaključeni šoli je prevzel funkcijo vodje strojnega vzdrževanja v tovarni in bil na tem delovnem mestu vse do upokojitve leta 1987.
Leta 1952 se je poročil z Dorotejo Ozimič, rojeno Polanec, inženirko kmetijstva, zaposleno kot učiteljica biologije in kemije na osnovni šoli v Slovenski Bistrici. V zakonu sta se jima leta 1956 rodili dvojčici Maksimilijana in Doroteja.
Maks Ozimič je bil v povojnem času član amaterskega gledališča Delavsko prosvetnega društva (DPD) Svoboda Slovenska Bistrica, rad pa je tudi kolesaril in obiskoval slovenske gore.
Leta 1997 so mu priznali status žrtve vojnega nasilja.
Jesen svojega življenja je posvetil svojemu rojstnemu kraju. Kot izjemen poznavalec Slovenske Bistrice in neprecenljiv pričevalec življenja v mestu pred drugo svetovno vojno je pripomogel k razjasnitvi marsikaterega vprašanja v zvezi s tem. V njegovem dokumentarnem arhivu so hranjene številne fotografije iz življenja meščanov, katerih zgodbe je zaznamoval čas 2. svetovne vojne in obdobje po njej. Mnogim mladim raziskovalcem kot tudi zgodovinarjem s področja polpretekle zgodovine mesta Slovenska Bistrica, so bile te zgodbe, pospremljene z doživetim pripovedovanjem Maksa Ozimiča, vedno na voljo.
Maksimiljan Ozimič je umrl 21. junija 2021 v Slovenski Bistrici, kjer je tudi pokopan.