Stanko Pahič, vodilni arheolog Podravja in Pomurja, se je rodil 21. oktobra 1924 v Lokanji vasi pri Slovenski Bistrici.
V osnovno šolo je hodil na Črešnjevcu in nadaljeval šolanje kot dijak mariborske gimnazije. Že kot dijak je pošiljal svoje literarne prispevke v Mlado jutro, prilogo ljubljanskega časopisa Jutro.
Kot petošolec mariborske gimnazije je leta 1941 doživel nemško okupacijo Jugoslavije. Da bi se izognil nasilni mobilizaciji v nemško vojsko, se je zaposlil na železnici in delal kot progovni delavec pri vzdrževanju telefonskih linij. Njegovo nevojaško skupino so poslali z Dunaja (Avstrija) globoko v Francijo. To je bilo že v času izkrcavanja zavezniške vojske v Normandiji (Francija). Čeprav ni bil nemški vojak, je bil poslanl v vojno taborišče in nato v Anglijo, kjer se je vključil v partizansko prekomorsko brigado in z njo končno prišel v Ljubljano prav na dan konca vojne 9. maja 1945.
Po vrnitvi je nadaljeval šolanje in bil med prvimi študenti arheologije v Ljubljani. Po diplomi leta 1952 se je zaposlil kot kustos arheološke zbirke v Pokrajinskem muzeju v Mariboru. Raziskoval je vsa arheološka obdobja (prazgodovino in rimsko dobo). Z dokumentiranjem podravskih in pomurskih arheoloških najdišč je veliko prispeval k dokumentiranju krajevne in pokrajinske zgodovine. Leta 1985 ni mogel več na teren, ker mu je bolezen poškodovala oči. Da se ne bi izgubilo njegovo raziskovalno delo, je začel izdajati tipkopisne knjižice, s katerimi je želel ohraniti vedenje na svoje terenske ugotovitve in spoznanja.
Stanko Pahič je umrl 16. decembra 2003 v Mariboru.