Kot začetnika močne plemiške rodbine Pongratz bi lahko šteli Marka Pongratza, upravnika Attemsovih posesti, rojenega 15. januarja 1778 v Groß Sankt Florianu na avstrijskem Štajerskem, umrlega 1. februarja 1869.
Bil je prvi iz rodbine Pongratz, ki se je priselil na slovenska tla. Poročen je bil s Francisko Marijo, rojeno Kolleger v Mariboru 13. decembra 1795, umrla 15. junija 1871, pokopana v Slovenski Bistrici. V zakonu so se jima rodili naslednji otroci: Ritter Friedrich (Friderik), rojen 12. oktobra 1818 na Zbelovem (Plankenstein), umrl 12. aprila 1876 v Zagrebu (Hrvaška), pokopan v Slovenski Bistrici; Gvidon Pongratz, Ida, rojena 28. julija 1823, umrla 27. 8. 1897, pokopana v Slovenski Bistrici, poročena s Stiger Florianom (*9. februar 1817 †20. december 1893; oče Alberta Stigerja); Oskar Pongratz in Pavlina, rojena 1828 in umrla 1916.
Najpodjetnejši so bili sinovi, ki so se ukvarjali z veletrgovino. Friderich je bil doktor prava, Guido gospodarstvenik in trgovec, Oskar pa je bil gospodarstvenik in pravnik. Slednja sta združila moči pri poslih gradnje proge Južne železnice. Uvrščajo jih med izjemno uspešne poslovneže, povsem primerljive z uspešnimi podjetniki tedanje habsburške monarhije.
Gvido se je preselil v Zagreb, kjer je veljal za najpremožnejšega meščana in je tako celo jamčil za posojilo, ki ga je mesto moralo najeti zaradi popotresne obnove.
Pongratzi so bili nobilitirani vitezi, zaslužno plemstvo, ki so svojo plemiško kulturo potrdili tudi z gradnjo palač in dvorca Maruševec (Varaždinska županija, Hrvaška). Sedež so imeli v palači na vrhu parka med Streljačko in Mesničko ulico v Zagrebu. Poleg trgovine so se ukvarjali z bankirstvom, industrijo, gradbeniškimi posli in rudarstvom. Gvidon Pongratz in njegov brat Friedrich sta bila svetnika zagrebške mestne zbornice in mestna predstavnika.
Družina Pongratz si je močno prizadevala za kontinuiteto svojih poslov, zato sta se sinova Gvidona starejšega, Gustav in Maksimilijan, uspešno vključila v očetov posel. Gustav vitez Pongratz je bil leta 1876 član ravnateljstva Hrvaške eskomptne banke, prevzel je tudi žago v Vodovodni ulici v Zagrebu. Konec leta 1870 se je Pongratz tesno povezal z arhitektom Hermanom Bollejem, ki se je preselil v Zagreb.
Pongratzi so pomagali pri restavraciji glavne mestne župnijske cerkve sv. Marka v Zagrebu.