Dr. Jože Pučnik, mlajši brat Ivana Pučnika, se je rodil 9. marca 1932 na Črešnjevcu.
Že v času obiskovanja klasične gimnazije v Mariboru je prišel v nasprotje z enopartijskim (komunističnim) sistemom, zato mu je bilo prepovedano opravljanje mature, ki jo je zaradi tega opravil šele leta 1953. Nato je študiral filozofijo in primerjalno književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani in diplomiral leta 1958. Kot asistent se je zaposlil na fakulteti pri prof. Dušanu Pirjevcu, sodeloval pri ‘Reviji 57’ in bil član njene redakcije.
Zaradi družbeno kritičnih člankov je bil leta 1958 aretiran in leta 1959 obsojen z obtožbo »sovražne propagande in združevanja proti ljudstvu in državi« na 9 let strogega zapora in bil leta 1963 pogojno izpuščen. Takrat je začel sodelovati pri ‘Perspektivah’ in bil leta 1964 zaradi več člankov spet aretiran. Takratna obtožba o sovražni propagandi je bila sicer umaknjena, vendar pa je bila preklicana pogojna kazen in tako je preživel v zaporu še dve leti, večinoma v samici.
Ker po zaporu zaposlitve zanj več ni bilo, je leta 1966 je odšel v Zvezno republiko Nemčijo (ZRN), kjer se je najprej preživljal s fizičnim delom v tovarnah in dobil tudi politični azil. Ker takratna partijska oblast ni dovolila izdaje duplikata njegove diplomske listine, ki so mu jo zaplenili ob aretaciji, je leta 1967 začel vzporedno študirati na univerzi v Hamburgu (Nemčija) in leta 1971 zaključil študij z doktoratom. Istega leta se je zaposlil na univerzi v Lüneburgu (Nemčija), kjer je kot docent ostal do leta 1989, ko se je upokojil in se še istega leta za stalno vrnil v Slovenijo.
Od leta 1983 naprej je sodeloval pri ‘Novi reviji’ in drugih publikacijah s članki o družbeni in gospodarski krizi in o razvojnih perspektivah Slovenije. Leta 1986 je izšla knjiga njegovih člankov z naslovom Članki in spomini 1957−1985, leta 1987 pa njegova knjiga Kultura, družba in tehnologija.
16. februarja 1989 je bil med ustanovitelji Socialdemokratske stranke (SDS) in med letoma 1989−93 njen predsednik, hkrati pa je postal tudi predsednik koalicije Demosa. Njegovi temeljni zahtevi sta bili samostojna država Slovenija in večstrankarska demokracija, za kar si je goreče prizadeval do razglasitve slovenske samostojnosti.
Leta 1990 je kandidiral za predsednika Republike Slovenije, na katerih je kasneje zmagal Milan Kučan. Na parlamentarnih volitvah leta 1992 je bil izvoljen za poslanca Državnega zbora (DZ), vodil je Preiskovalno komisijo Državnega zbora Republike Slovenije (RS) o raziskovanju povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti. Med letoma 1992−93 pa je bil tudi podpredsednik Izvršnega sveta Republike Slovenije.
Leta 1997 se je umaknil iz aktivne politike.
Posmrtno so po Jožetu Pučniku v Sloveniji poimenovali nekaj ulic, ustanov, park … V občini Slovenska Bistrica sta po njem poimenovani Osnovna šola dr. Jožeta Pučnika Črešnjevec in Ulica dr. Jožeta Pučnika v mestu Slovenska Bistrica.
Jože Pučnik je umrl 11. januarja 2003 v Nemčiji. Pokopan je na Črešnjevcu.