Jože Pučnik, sin Ludvika Pučnika, in mlajši brat Ivana Pučnika, je že v času obiskovanja klasične gimnazije v Mariboru prišel v nasprotje z enopartij-skim (komunističnim) sistemom, zato so mu prepovedali opravljanje mature, ki jo je zaradi tega opravil šele leta 1953. Nato je študiral filozofijo in primerjalno književnost na FF v Ljubljani in diplomiral leta 1958. Kot asistent se je zaposlil na fakulteti pri prof. Dušanu Pirjevcu, sodeloval pri Reviji 57 in bil član njene redakcije. Zaradi družbeno kritičnih člankov je bil leta 1958 aretiran in leta 1959 obsojen z obtožbo sovražne propagande in združevanja proti ljudstvu in državi na 9 let strogega zapora in bil leta 1963 pogojno izpuščen. Takrat je začel sodelovati pri Perspektivah in bil leta 1964 zaradi več člankov spet aretiran. Takratna obtožba o sovražni propagandi je bila sicer umaknjena, a je bila preklicana pogojna kazen in tako je preživel v zaporu še dve leti, večinoma v samici. Po zaporu zaposlitve zanj seveda ni več bilo in tako je leta 1966 odšel v Zvezno republiko Nemčijo, kjer se je najprej preživljal s fizičnim delom v tovarni in dobil politični azil. Ker mu takratna partijska oblast ni hotela izdati dvojnika njegove diplomske listine, ki so mu jo zaplenili ob aretaciji, je leta 1967 začel študirati na univerzi v Hamburgu (Nemčija) in leta 1971 zaključil študij z doktoratom. Istega leta se je zaposlil na univerzi v Lüneburgu (Nemčija), kjer je kot docent ostal do leta 1989, ko se je upokojil in se še istega leta vrnil v Slovenijo. Že od leta 1983 pa je sodeloval pri Novi reviji in drugih publikacijah s članki o družbeni in gospodarski krizi in o razvojnih perspektivah Slovenije. Leta 1986 je izšla knjiga njegovih člankov z naslovom Članki in spomini 1957−1985, leta 1987 pa njegova knjiga Kultura, družba in tehnologija. 16. feb. 1989 je bil med ustanovitelji Slovenske demokratične zveze (SDZ), prethodnice današnje SDS, bil med leti 1989−93 njen predsednik, hkrati pa je postal tudi predsednik Demokratične opozicije Slovenije (DEMOS). Njegovi temeljni zahtevi sta bili samostojna država Slovenija in večstrankarska demokracija, za kar si je goreče prizadeval do razglasitve slovenske samostojnosti. Leta 1990 je na volitvah, na katerih je kasneje zmagal Milan Kučan, kandidiral za predsednika RS. Na parlamentarnih volitvah leta 1992 je bil izvoljen za poslanca DZ, vodil je preiskovalno komisijo DZ RS za raziskovanje povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti. Med leti 1992−93 je bil tudi podpredsednik IS RS. Leta 1997 se je umaknil iz aktivne politike. Posmrtno so po Jožetu Pučniku v Sloveniji preimenovali letališče Brnik v Letališče dr. Jožeta Pučnika Ljubljana, po njem poimenovali nekaj ulic, ustanov, park … V Občini Slovenska Bistrica sta po njem poimenovani OŠ dr. Jožeta Pučnika Črešnjevec in Ul. dr. Jožeta Pučnika v mestu Slovenska Bistrica.