Mihael Rasteiger je imel z ženo Marijo Rasteiger pred 2. svetovno vojno v Slovenski Bistrici veliko posestvo, mesnico in gostilno, od leta 1931 pa tudi mesnico na Zgornji Polskavi. Za opravljanje vseh del na posestvu ter delo v gostilni in obeh mesnicah sta imela več zaposlenih. Tudi za njune otroke je zaradi obilice dela med tednom skrbela vzgojiteljica, ob praznikih in nedeljah pa so čas preživljali s starši.
Mihael je imel veliko poslovnih stikov v širši okolici Slovenske Bistrice (Pohorje, Kozjansko, Dravska dolina … ), kjer je od kmetov kupoval živino. Redno se je udeleževal kasaških tekem v Ljutomeru in drugod.
V noči na 20. maj 1945 so zakonca Rasteiger zaprli, po 10. januarju 1946 pa se za njima izgubi vsaka sled.
Njunih pet otrok Ana, stara 12 let, Antonija, stara 10 let, Mihael, star 8 let, Marija, stara 7 let in Ivan, star le 3 leta, so bili z babico Antonijo Rasteiger januarja 1946 izgnani na Dunaj (Avstrija), kjer je babica umrla, otroci pa so se vrnili v domovino februarja 1947. Doma niso imeli ničesar, saj jim je bilo vse premoženje zaplenjeno.
Kljub vsem tegobam med vojno in tudi po njej so se vsi otroci izšolali in si ustvarili dostojno eksistenco.
Po osamosvojitvi Slovenije so otroci oz. dediči umorjenih staršev in njihovih bližnjih sorodnikov hoteli izvedeti, kaj se je zgodilo z njihovimi izvensodno umorjenimi najbližjimi. Po mnogih letih jim je uspela po zakonu o denacionalizaciji samo vrnitev zaplenjenega premoženja.