Dr. Štefan Sagadin, priznani pravnik in strokovni pisec, starejši brat Jožka Sagadina in Ludvika Sagadina, se je rodil 9. julija 1878 na Spodnji Polskavi.
Po opravljeni gimnaziji v Mariboru (da bi preživel dijaška leta, je vozil kamenje iz kamnoloma) je dobil državno štipendijo in se vpisal na univerzo v Gradcu (Avstrija), kjer je leta 1904 promoviral, postal leta 1908 sodnik na Ptuju, nadaljeval med letoma 1909−10 študije v Heidelbergu in Leipzigu (Nemčija) ter na Dunaju (Avstrija), in bil leta 1914 premeščen v Celje.
Januarja 1919 so ga poklicali v Beograd (Srbija) na ministrstvo za ustavodajno skupščino in izenačenje zakonov, kjer je postal julija 1919 načelnik. Bil je član državnega sveta (od julija 1922), njegov predsednik (od oktobra 1935), honorarni profesor za upravno pravo na beograjski univerzi (1922–28), član zakonodajnega odbora (1929−31) in predsednik stalnega pravnega odbora pri vrhovnem pravobranilstvu (1938−41). Pripravil je osnutke skoraj vseh pomembnejših upravnih zakonov v prvi Jugoslaviji. Napisal je vrsto strokovnih del s področja prava in je bil izredno plodovit pisec.
Štefan Sagadin ni pisal samo o pravnih vprašanjih, ampak tudi o širših družbenih oziroma mednacionalnih problemih v večnacionalni državi.
Med drugim se je opredelil do ilirskega gibanja in slovenskega knjižnega jezika. Menil je, da je bilo prizadevanje Stanka Vraza, da bi se v Sloveniji uveljavil ilirski jezik kot skupni jugoslovanski knjižni jezik, izjemno pomembno, ker se je v politični združitvi Slovencev, Srbov in Hrvatov številčno inferioren, najmanjši slovanski narod prisiljen naučiti jezika večine.
O tem je zapisal:
     »Življenje v naših kulturnih skupnostih potrjuje, da postaja jezik malega naroda ovira, zato se ne smemo upirati naravni medsebojni asimilaciji srbohrvaškega in slovenskega jezika, nasprotno, ta proces, v katerem bodo Slovenci morali več sprejemati kot dajati, poskušajmo s smiselnimi ukrepi usmerjati in pospešiti. To je usoda vseh malih narodov. Ni pomembno, ali bo razvoj v zbližujoči se smeri pripeljal do spoja obeh jezikov v 50, 100 ali več letih, pomembno je, da se zavedamo nujnosti takega razvoja ter da če ga že ne moremo pospešiti, ga vsaj ne zavirajmo.«
Na srečo je zgodovina potrdila, da se je Štefan Sagadin glede obstoja slovenskega jezika in s tem slovenskega naroda oziroma slovenske nacije popolnoma motil.
Štefan Sagadin se je leta 1909 poročil z Marijo, rojeno Wassich, hčerjo avstrijskega diplomata. Imela sta štiri otroke: Regino, Štefanijo, Gojka (bil je eden od sedmih žrtev nemškega zločina na Sagadinovi domačiji v Srecah pri Makolah) in Milana. Leta 1924 se je ločil od Marije in se v Beogradu poročil z Ružo, rojeno Popović, nečakinjo generala in politika Milana Nedića, načelnika generalštaba vojske Kraljevine Jugoslavije in vodje marionetne srbske vlade med 2. svetovno vojno.
Decembra 1939 se je upokojil in do smrti živel Beogradu.
Štefan Sagadin je umrl 18. junija 1947 v Beogradu.