Paolo Santonino se je rodil okoli leta 1440 v Stronconu pri Narniju v Umbriji (Italija).
Izobrazil se je v klasičnih vedah ter državnem in kanonskem pravu.
V službo patriarhata je verjetno prišel v času sedisvakance po smrti patriarha Ludvika Trevisana leta 1465.
Kot kancler je spremljal oglejskega pomožnega škofa na treh vizitacijskih potovanjih po župnijah na Koroškem, Gorenjskem in Štajerskem. Med temi vizitacijami so se ustavili tudi v naših krajih.
Na potovanjih si je delal izčrpne zapiske, ki jih je nato uredil in literarno obdelal. Zapiski so izšli tudi v slovenskem prevodu pod naslovom Popotni dnevniki: 1485−87 (Mohorjeva družba, 1991).
Santoninov zapis obiska Črešnjevca in Spodnje Polskave:
     »Štiriindvajsetega v mesecu (maja 1485, op. ur.) smo odšli iz samostana (Studenice, op. ur.) ali bolje rečeno iz kaplanije in prišli po šestih miljah k farni cerkvi svetega Mihaela v Črešnjevcu (Cherspach); zavetniško pravico nad njo imajo gospe studeniške nune. Tam je naš gospod škof s spravnim obredom očistil cerkev, ki so ji storili silo Turki, in vnovič posvetil tri razvaljene oltarje, namreč svetega Mihaela, svete Marije in blažene Marije Magdalene. Pri cerkvi je mnogo marmornatih kamnov s prelepimi figurami in starimi napisi. Po kosilu smo prišli po petih miljah v faro svetega Štefana na Polskavi, kjer je za župnika gospod Sikst Freisteiner, naš popotni spremljevalec. Cerkev je pod zavetništvom gospoda Viljema Turjaškega (Ausperger), zdajšnjega ljubljanskega glavarja. Gospod škof je opravil spravni obred nad cerkvijo in pokopališčem. Ta cerkev leži na ravnem in nima pod sabo nobene podružnice. Imenovani gospod Sikst je dal tam pripraviti za malico odlične ribe, med njimi menke, in velike rake: te smo skuhali še žive in jih brž pojedli. Istega dne smo že po dvajseti uri odšli od tod in se spet spustili na Dravsko polje.«
Santoninov zapis obiska Slovenske Bistrice, Zgornje Ložnice ter Tinja:
     »Naposled smo zapustili ta kraj (Fram, 25. maja 1485, op. ur.) in prišli po petih miljah v mesto Bistrico (Faystriz); sredi poti se je vsul po nas silovit dež in ni odjenjal vse do tega kraja, kjer so nas sprejeli v javnem gostišču. Tam smo imeli za večerjo več vrst rib in drugih jedi. Mesto Bistrica leži na ravnem: ima kar več vrat, zraven katerih stojijo veliki in stari stolpi; krog in krog ga obdaja obzidje in utrjeno je z jarkom in dvojnim okopom. Veliko je skoraj kot Rogatec in podložno presvetlemu gospodu cesarju. Toda pred nekaj leti je v naključnem požaru pogorelo do tal; še zdaj se vidijo hude sledi tega požara. Šestindvajsetega v mesecu smo odšli iz mesta Bistrice in po dveh miljah prišli do cerkve svetega Venčeslava, ki je podružnica cerkve svetega Petra v Tinjah (Taynoch). Oskrunjeno cerkev s pokopališčem je naš škof očistil. Potlej smo krenili naprej in jahali spet dve milji navkreber k cerkvi svetega Petra; tudi v njej je gospod škof opravil isto spravno opravilo. Za to cerkev v času vakance prezentira gospod župnik v Konjicah, v čigar gostoljubni dom smo se vrnili istega dne, ker je bila sobota in smo se hoteli naslednji dan malce odpočiti po tolikerih naporih.«
Kot živ je Santonino zadnjič zabeležen leta 1508.
Ko je kanclersko mesto leta 1510 prevzel njegov tretji sin Avguštin, pred tem očetov pomočnik, je bil verjetno že mrtev.