Družina Sernec se je kmalu po Ivanovem rojstvu preselila v novo sezidano hišo v Slovenski Bistrici. Ivan Sernec se je po končani osnovni in srednji šoli ter učite-ljišču v Mariboru, kljub veliki ljubezni do glasbe in igranja violine, zaradi prezgodnje smrti staršev vpisal na bolj stvaren študij na FF v Ljubljani. Tam je leta 1962 diplomiral na enopredmetnem študiju zgodovine. Poleti 1961 se je poročil z Jelke Sernec, roj. Škofca. V zakonu sta se jima rodila hči Helena in sin Mihael. Kot profesor zgodovine je sprva poučeval na pedagoški gimnaziji v Mariboru, kasneje pa opravljal naloge pedagoškega svetovalca za zgodovino na ZRSŠ in bil tudi inšpektor za osnovne in srednje šole. Zanj značilen širši interes, za družbena vprašanja še posebej, ga je že v zgodnjih letih, na službenem mestu gimnazijskega učitelja, usmeril v študij človekovih problemov sonaravnega življenja in s tem v kontekst izobraževanja, ki je zahteval preseganje zgolj ozko zakoličenih strokovnnih znanj. Koncem šestdesetih let so ga problemi človekovega okolja dokončno usmerili v spoznavanje, kritično razmišljanje in iskanje te osrednje in morda, kljub vsem naporom, težko dosegljive življenjske kvalitete, ki je še danes resen izziv posodabljanju pouka in vzgoje. Ta interes ga je ob rednem delu motiviral za aktivno vključevanje v razprave, v času, ne preveč naklonjenem tem vprašanjem. Tako so v teh letih nastali mnogi njegovi referati in eseji o človeku in njegovem odnosu do sveta in končno tudi prevodi prastare ekološke modrosti severnoameriških staroselcev. Prvi prevod z naslovom Utrip ravnovesja – Velika skrivnost je leta 1995 izdalo Slovensko ekološko društvo. Temu so sledili prevodi trilogije iz zakladnice indijanskih izročil, ki na svojstven način reflektirajo sonaravni način življenja. Leta 1997 je založba Didakta izdala njegov prevod pod naslovom Ali veš, da drevesa govorijo, na začetku novega tisočletja pa knjižni dvojček Tudi trava ima svojo pesem in Prijateljstvo z zemljo. Ivan Sernec je umrl po kratki bolezni v UKC Maribor.