Jelka Sernec, rojena Škofca, se je rodila 8. marca 1942 v Slovenski Bistrici očetu Leopoldu in materi Jožici, rojeni Kožuh.
V Slovenski Bistrici je končala osnovno šolo in nižjo gimnazijo in se leta 1957 vpisala na Prvo državno gimnazijo v Mariboru. Pomladi leta 1961 je na gimnaziji maturirala in še isti mesec na Državnem učiteljišču v Mariboru opravila diferencialne izpite iz pedagoških predmetov in maturo ter postala učiteljica.
Poleti leta 1961 se je poročila s Ivanom Sernecem, jeseni pa nastopila svojo prvo (in zadnjo) službo na osnovni šoli Pohorskega odreda v Slovenski Bistrici. Devetindvajset let je poučevala prvošolčke, ko se je zaradi bolezni morala čez noč upokojiti.
Svoje družinsko in poklicno življenje je leta 1989 ujela na papir v knjigi ‘Končno je bil čas’, katere soavtorja sta njena otroka Mihael in Helena. Njeno drugo delo iz leta 1990 nosi naslov ‘O času in ljudeh’, kjer je nadaljevala svoje zapisovanje dogajanja v času, kakor se odzrcalja v ljudeh in kakor ljudi odzrcalja. Prav tako je ves čas nadaljevala s pisanjem pesmi, ki jih je poimenovala ‘Pesmi iz mraka’, vendar ta »domača« pesniška zbirka nikoli ni izšla v knjižni obliki. Z možem Ivanom je sodelovala pri prevodu dveh knjig, zbirkah indijanske modrosti, izdanih leta 2000. V zadnjih letih življenja je napisala devetdnevnico z naslovom ‘9 dni z božjo služabnico Cvetano Priol’, ki jo je leta 2005 izdal Škofijski ordinariat v Mariboru.
Jelka Sernec je umrla po dolgotrajni bolezni 6. julija 2006 v Splošni bolnišnici (SBM) Maribor. Pokopana je v Slovenski Bistrici.