Ivan Sojč se je rodil 10. maja 1879 v Ljubnici pri Vitanju v kmečki družini.
Njegovo nadarjenost je prvi opazil Anton Aškerc, kaplan v Vitanju. Štirinajstleten se je leta 1893 začel učiti pri pozlatarju in podobarju Antonu Krašovicu v Celju. Po njegovi smrti se je od leta 1895 učil pri pozlatarju in podobarju kiparju Ignaciju Oblaku in postal njegov pomočnik. Med letoma 1898−99 je delal v delavnici kiparja Ivana Cesarja v Mozirju. Nadalje se je izpopolnjeval in delal v Avstriji in Nemčiji pri več kiparjih oziroma podobarjih.
Na pobudo kiparja Ludwiga Schadlerja z Dunaja je začel samostojno delati. Sprva je imel od leta 1908 delavnico v domači Ljubnici, nato v Vitanju, leta 1911 pa se je preselil v Maribor, kjer je živel in delal do smrti. Z družino najprej živel v najemniškem stanovanju na Cankarjevi ulici, leta 1928 pa so se preselili v hišo na Razlagovo ulico, ki jo je Sojč kupil tega leta.
Zadnja leta 1. svetovne vojne je preživel na Dunaju in tam z ornamenti in reliefi opremljal dvorne kočije, 2. svetovno vojno pa je preživel v izgnanstvu v Srbiji, kjer je opravljal priložnostna kiparska dela.
Svoje znanje je prenašal na poznejšega restavratorja, pozlatarja in rezbarja Franja Vrabca, učil pa je tudi hčerko Ernestino in sina Ivana. Hči je bila pozlatarka, Ivan pa kiparski vajenec. V očetovi delavnici je hči delala do poroke (1938), sin pa do začetka 2. svetovne vojne.
Sojč je bil tudi predsednik Slovenskega obrtnega društva, član mariborske zbornice in mestni odbornik, predsednik stavbne zadruge Obrtniški in vajenski dom v Mariboru.
V Sojčevem opusu prevladujejo sakralna dela. Za cerkve na slovenskem delu Štajerske, Koroške in v Prekmurju, pa tudi nekatere na Hrvaškem, v Avstriji in Nemčiji je naredil oltarje, tabernaklje, prižnice, lesene nastavke krstilnikov, spovednice, posamezne kipe in reliefe.
Eno redkih večjih del s profanim motivom je bronasti kip Predica, podoba delavke v narodni noši, izdelan leta 1937 za mariborskega tovarnarja Josipa Hutterja.
Pomemben del Sojčevega opusa predstavljajo nagrobniki.
Udeleževal se je tudi natečajev za spomenike. Kip Anton Martin Slomšek z Blažetom in Nežico iz leta 1938 v Slovenski Bistrici, narejen za fasado Slomškovega doma, ki je najstarejša kiparska upodobitev motiva te skupine na Slovenskem, je bil celo prvi javni spomenik Slomšku.
Manjši del evidentiranega opusa predstavlja arhitekturno kiparstvo. Na ogredju glavnega portala osnovne šole v Mežici, zgrajene leta 1926 po načrtih mariborskega stavbenika Maksa Czeike, sta njegova puta. Sojčev je gotovo tudi nesignirani kip sv. Jurija (1918) v vogalni niši Juhartovega dvorca (gl. Franc Juhart), arhitekta Maksa Czeike, na Mariborski cesti v Slovenski Bistrici.
Ivan Sojč je umrl 21. marca 1951 v Mariboru.