Ivan Sojč se je rodil v kmečki družini. Njegovo nadarjenost je prvi opazil Anton Aškerc, kaplan v Vitanju. Štirinajstleten se je Sojč leta 1893 začel učiti pri pozlatarju in podobarju Antonu Krašovicu v Celju. Po njegovi smrti se je od leta 1895 učil pri pozlatarju in podobarju ter kiparju Ignaciju Oblaku in postal njegov pomočnik. Med leti 1898−99 je delal v delavnici kiparja Ivana Cesarja v Mozirju. Nadalje se je izpopolnjeval in delal v Avstriji in Nemčiji pri več kiparjih oziroma podobarjih. Na pobudo kiparja Ludwiga Schadlerja z Dunaja (Avstrija) je začel Ivan Sojč delati samostojno. Sprva je imel od leta 1908 delavnico v domači Ljubnici, nato v Vitanju, leta 1911 pa se je preselil v Maribor. Zadnja leta 1. svetovne vojne je preživel na Dunaju in tam z ornamenti in reliefi opremljal dvorne kočije. 2. svetovno vojno je preživel v izgnanstvu v Srbiji, kjer je opravljal priložnostna kiparska dela. V Sojčevem opusu prevladujejo sakralna dela. Za cerkve na slovenskem delu Štajerske, Koroške in Prekmurja, pa tudi nekatere na Hrvaškem, v Avstriji in Nemčiji, je naredil oltarje, tabernaklje, prižnice, lesene nastavke krstilnikov, spovednice, posamezne kipe in reliefe. Pomemben del Sojčevega opusa predstavljajo tudi nagrobniki. Udeleževal se je tudi natečajev za spomenike. Njegov kip Anton Martin Slomšek z Blažetom in Nežico iz leta 1938 v Slovenski Bistrici, narejen za fasado Slomškovega doma, je najstarejša kiparska upodobitev motiva te skupine na slovenskem. Bil je celo prvi javni spomenik Slomšku. Manjši del evidentiranega opusa predstavlja arhitekturno kiparstvo. Na ogredju glavnega portala osnovne šole v Mežici, zgrajene leta 1926 po načrtih mariborskega stavbenika Maksa Czeike, sta njegova puta. Sojčev je gotovo tudi nesignirani kip sv. Jurija (1918) v vogalni niši Juhartovega dvorca (gl. Franc Juhart), arhitekta Maksa Czeike, na Mariborski cesti v Slovenski Bistrici.