Spanheimi, prvi znani posestniki ozemlja kjer leži Slovenska Bistrica, so bili plemiška rodbina doma iz frankovskega Porenja, ki se prvič omenja v 11. stol., ko se ena njenih vej pojavi na Koroškem (Sigfrid, †1065). Bili so lastniki posesti na Koroškem, Kranjskem in Štajerskem. Eno od središč njihovih posesti je bil grad na Piramidi nad Mariborom, kjer je imela sedež tudi supania Pacher (županija Pohorje), ki ga je pred letom 1147 ustanovil Bernard Spanheimski (tudi Bernard Mariborski, (*pred 1080, †16. 11. 1147), mejni grof, markiz Podravske krajine, odvetnik samostana Šentpavel in udeleženec druge križarske vojne. Po dedni poti so Spanheimom leta 1147 sledili Otokarji (Traungauci). Po smrti zadnjega Traungavca Otakarja IV. leta 1192 so njegova ozemlja pridobili Babenberžani. Po njihovem izumrtju leta 1246 je del Štajerske z našimi kraji leta 1261 pridobil češki kralj Otakar II. Premysl. Spanheimi so izumrli 22. jul. 1279, ko je brez potomcev umrl še zadnji iz glavne veje Spanheimov Filip Spanheim.