Jože Tomažič, sin učitelja Janeza Tomažiča, in Ane, rojene Kiplinger, se je rodil 9. marca 1906 na Velikem Tinju v družini, kjer je bilo 10 otrok.
Po osnovni šoli na Velikem Tinju je kot slavist končal učiteljišče v Mariboru in nato služboval v raznih krajih Pomurja, da bi se po letu 1934 ustavil na rodnem Tinju. To obdobje je zanj in za naše območje izrednega pomena, saj je prav tu snoval svoje zamisli o kasnejših književnih delih.
Pozneje je študij nadaljeval v Zagrebu (Hrvaška), bil med vojno begunec v Ljubljani, po njej pa poučeval slovenščino v Celju, Črnomlju in nazadnje na Jesenicah, kjer je bil od leta 1958 ravnatelj šole.
Angažiral se je kot gledališki igralec in režiser v Slovenskem narodnem gledališču Drama (SNG Drama) v Ljubljani na Jesenicah, kjer je novembra leta 1969 postal upravnik tamkajšnjega amaterskega gledališča Tone Čufar.
Poleg pedagoških člankov in prevodov je napisal tudi več knjig pohorskih pravljic in knjigo pohorskih bajk. Vse te njegove knjige je z ilustracijami opremeli Jože Beránek, ki je leta 1944 pristopil domobrancem. Zaradi sodelovanja z Beránekom je bil Tomažič še dolga leta po vojni zamolčan in nepriznan kot pisatelj, šele kasneje so mu priznali polno veljavo in kvaliteto njegovega pisateljskega dela.
V bistriškem gradu je na ogled njegova spominska soba.
Jože Tomažič je umrl 6. januarja 1970 na Jesenicah, pokopan je na bistriškem pokopališču.