Franc Turk se je rodil 15. avgusta 1906 v Predjami pri Postojni, ki je takrat spadala pod Italijo.
Zaradi preganjanja Slovencev s strani fašistov je leta 1928 pobegnil v Jugoslavijo, v Celje, kjer se je tudi zaposlil in se že leta 1931 vključil v delavsko gibanje. Leta 1941 se je kot ilegalec vključil v Osvobodilno fronto (OF), bil izdan in gestapo ga je odpeljal v zapor, ga dvakrat obsodil na smrt s streljanjem, vendar se je usmrtitvi obakrat srečno izognil. Leta 1942 je bil odpeljan na prisilno delo v Avstrijo, od koder je oktobra 1943 pobegnil v Maribor in se zaposlil v tovarni letal. Avgusta 1944 se je zaposlil v tovarni Zugmayer in Gruber (sedaj Impol, op. ur.) v Slovenski Bistrici, a se je že septembra priključil partizanom v Lackovemu odredu in bil kasneje vključen v Šercerjevo brigado, kjer je bil v štabu brigade odgovoren za kulturno-umetniško dejavnost.
Demobiliziran je bil 31. oktobra 1945 v Banatu (Srbija).
Po vojni se zaposlil v tovarni Impol v Slovenski Bistrici.
3. februarja 1951 se je poročil z Matildo, rojeno Sitar, in v zakonu so se jima rodili trije otroci: hči Silva, ter sinova Jože in Vinko.
Ker je bil dober glasbenik (igral je na večino instrumentov, njegova »specialnost« pa sta bila saksofon in klarinet, op. V. Turk), se je vključil tudi v obstoječo godbo. Takratni kapelnik Ivan Pučnik je zaradi starosti moral opustiti delo, zato je leta 1951 kapelniško nalogo prevzel Franc Turk. Ravno takrat je godbo pod svoje okrilje in financiranje vzela tovarna Impol. Uspešno jo je vodil vse do leta 1973, ko je predal dirigentsko palico Dušanu Pečniku. V tem času je vzgojil celo vrsto mladih godbenikov, od katerih jih je mnogo še dolga leta igralo v pihalnem orkestru.
Franc Turk je poučeval glasbenike tudi doma, največ harmoniko, občasno pa tudi druge instrumente.
Njegova splošna priljubljenost med ljudmi, posebej glasbeniki, mu je prinesla tudi vzdevek »ata Turk«.
Franc Turk je umrl 5. maja 1976 v Slovenski Bistrici, kjer je tudi pokopan.