Ulaga Jožef, zbiralec narodopisnega gradiva in nabožni pisec, se je rodil 30. decembra 1815 v Podsredi barvarju sukna (še zdaj hišni vzdevek »pri farbarju«) Jakobu in Mariji, rojeni Preskar.
Osnovno šolo je obiskoval v rojstnem kraju, nato pa med leti 1831−37 gimnazijo v Celju, od 1837−39 filozofijo v Gradcu (Avstrija) in od 1839−43 bogoslovje v Celovcu (Avstrija). Leta 1842 bil ordiniran.
V letih 1842−44 je bil kaplan na Spodnji Polskavi, od 1844−61 v Žalcu (tudi provizor), od 15. maja 1861 do smrti pa župnik v Šentvidu pri Grobelnem.
Leta 1841 ga je Stanko Vraz obiskal v Celovcu in ga pridobil za zbiranje ljudskega blaga. Narodno zavest in slovansko rodoljubje si je utrjeval tudi v svoji počitniški dijaški družbi z Josipom Drobničem, J. Sorčičem, ki sta bila povezana s Š. Kočevarjem v Podčetrtku. Zato je Ulaga v Žalcu 1844 sprejel Kočevarjevo vabilo, naj sodeluje pri sestavljanju Slovensko-ilirskega slovarja, ki so ga na ustanovnem sestanku v Celju sklenili izdati Kočevar (organizator), J. Muršec in S. Vraz. Del gradiva je Kočevar prihranil zase, ostalo razdelil pa abecedi med sodelavce (J. Drobnič, J. Muršec, V. Orožen, župnik A. Wolf idr.), vendar ni znano, katere črke je obdeloval in koliko gradiva je zbral Ulaga. Ker je delo le počasi napredovalo, je še nedokončani slovar Kočevar leta 1849 poslal Slovenskemu društvu v Ljubljano in Fran Levstik ga je vključil v Slovensko–nemški slovar, prav tako Maks Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar I. del (Ljubljana 1894).
Ulagova navdušenost za ilirsko usmerjenost (kljub prijateljstvu z Vrazom) je bila bolj izraz narodnostnega navdušenja kakor načelne jasnosti, zato se je kmalu, ko so mu to dopuščale okoliščine, vključil v slovensko kulturno ozračje.
Jožef Ulaga st. je umrl 26. marca 1892 v Šentvidu pri Grobelnem.