Gabrijela (tudi Jelka) Verdeljak se je rodila 22. julija 1920 v Studencih pri Mariboru (danes del Maribora, op. ur.) kot drugi otrok očetu Jerneju, mizarju, in materi Gabrijeli − Eli, rojeni Gornjak, kuharici in natakarici v Ruški koči pri Arehu. Prva hči Ivica jima je umrla kmalu po rojstvu. Jelka je imela ob rojstvu paralizirane noge, vendar je ob pomoči materine svakinje Alojzije, kasneje poročene z Jakobom Blažičem iz Repa na Pohorju, ki jima je pomagala v gospodinjstvu, pri treh letih že shodila. Pri petih letih ji je za jetiko umrla mati, oče pa izginil neznano kam. Alojzija in njen mož sta na poslednjo željo Jelkine matere vzela deklico za svojo. Vzgajala sta jo kot lastno hčer poleg svojih otrok Janeza, Tončka, Lojzeka, Ljudmile, Ane in Marije.
Osnovno šolo (OŠ) je Jelka obiskovala na Tinju. Kljub njeni nadarjenosti in nagovarjanju tinjskega učitelja Jožeta Tomažiča, da pošljejo deklico v nadaljne šolanje, denarja za njeno nadaljnje šolanje na kmetiji ni bilo. Je pa skrbela za brate in sestre in jih naučila pisati, brati in šivati.
Med 2. svetovno vojno so tudi otroci sodelovali kot kurirji. Jelka jim je pošto zmeraj všila v robove oblačil. Šivala je tudi za partizane, postala mladinska aktivistka in mladinska sekretarka. V partizanih je bil tudi brat Janez, ki so ga zajeli Nemci, ga mučili in ustrelili. Nemci so hoteli odpeljati tudi njena krušna starša. Zaradi njunih otrok, ki so spremljali kolono ujetnikov in njihovega neprestanega joka in tuljenja, se ju je nemški častnik usmilil ter ju izpustil. Ostali ujetniki se iz taborišča niso vrnili.
Po petnajstih letih se je iz Srbije bolehen vrnil oče Jernej. Ko je pomagal Antonu Štuhcu pri obnovi planinskega doma na Treh kraljih, so ju 24. oktobra 1942, po izdaji raztrgancev, aretirali Nemci in oba odpeljali v mariborske zapore. Štuhca so poslali v koncentracijsko taborišče, očeta pa je Jelka preko vez marca 1943 rešila iz zapora. Umrl je po koncu vojne.
Leta 1952 se je Jelka preselila na Tinje k ostarelima in bolehnima teti in stricu, ki sta ji podarila majhno hiško. Po šiviljskem tečaju v Slovenski Bistrici je vse tri preživljala s šivanjem. Oblast ji je šivanje prepovedala in jo celo kaznovala, a ji naposled le dodelila pavšalno obrt. Zaradi slabšanja zdravstvenega stanja je začela uporabljati bergle. Za pomoč pri opravilih je k sebi vzela sestro Marijo. Mariji so se v zakonu z Gregorjem rodili otroci Štefka, Janez in Gregor. Med tem so umrli teta in stric ter oba krušna starša.
Že takoj po koncu vojne se je Jelka vključila tudi v kulturno in društveno delovanje v kraju. Leta 1977 je postala predsednica novoustanovljenega kulturno-umetniškega društva in bila aktivna v krajevni skupnosti, v vaškem odboru Tinje in pri krvodajalcih.
V osnovni šoli na Velikem Tinju je poučevala ročnodelski krožek, pletla, kvačkala, šivala, pisala pesmi ter igre, zapisovala dogajanje ter pela v cerkvenem pevskem zboru. Ni bilo proslave, kjer ne bi bila prisotna njena recitacija ali drugo delo. Zbirala je ljudske pesmi, napisala spevoigro, pisala pesmi, napitnice, skeče, govore ob različnih prilikah, življenjepise borcev s tinjskega območja, spomine iz NOB in igre po resničnih dogodkih iz vojne, ki so jih kasneje tudi uprizarjali.
Krajevni odbor Zveze združenj borcev ji je odobril stalno borčevsko priznavalnino.
Na Tinje se je priselila tudi sestra Ljudmila − Milka. Jelka ji je podarila kos zemlje, kjer si je sezidala hišo, kamor se je zaradi vse slabšega zdravja preselila tudi Jelka. Ker ji je zdravje vidno pešalo, je morala v bolnišnico. Ko je nečakinja Štefka z možem Darkom pričakovala prvega otroka, si je Jelka želela priti iz bolnišnice domov na Tinje. Želela je videti novorojenko in umreti doma ob svojih. Odpovedale so ji ledvice …
Zapustila je precej rokopisov. Žal izdaje svoje knjige Hrepenenja – Izbor pesmi in proze, izdane v Slovenski Bistrici januarja 1984, ni dočakala.
Jelka Verdeljak je umrla 19. maja 1983 na Velikem Tinju, kjer je tudi pokopana.