Jelka se je rodila kot drugi otrok družine Verdeljak, sestra je umrla kmalu po rojstvu. Jelka je imela ob rojstvu paralizirane noge, a je ob pomoči materine svakinje Alojzije, ki jima je pomagala v gospodinjstvu, pri treh letih že shodila. Pri petih letih ji je za jetiko umrla mati, oče pa izginil neznano kam. Alojzija in njen mož sta vzela deklico za svojo in jo poleg svojih šestih otrok vzgajala kot lastno hčer. OŠ je Jelka obiskovala na Velikem Tinju in skrbela za brate in sestre, za nadaljne šolanje denarja žal to ni bilo. Med 2. svetovno vojno je s polbrati in polsestrami sodelovala kot kurirka, brata Janeza, partizana, pa so zajeli Nemci in ga ustrelili. Šivala je za partizane, postala mladinska aktivistka in sekretarka. Nemci so hoteli odpeljati tudi njena krušna starša, a se jih je nemški častnik zaradi njunih jokajočih otrok usmilil. Nekako takrat se je vrnil domov bolehen Jelkin oče. Ko je pozneje pomagal Antonu Štuhcu pri popravilu doma na Treh kraljih so ju aretirali Nemci in ju zaprli. Jelka je preko vez mar. 1943 očeta rešila iz zapora, Štuhec pa je umrl v koncentracijskem taborišču. Leta 1952 se je Jelka Verdeljak z Repa preselila na Veliko Tinje k ostarelima teti in stricu, ki sta ji podarila majhno hiško. Vse tri je preživljala s šivanjem. Leta 1977 je postala predsednica novoustanovljenega KUD in bila aktivna v KS in pri krvodajalcih. V OŠ na Velikem Tinju je poučevala ročnodelski krožek, pletla, kvačkala, šivala, pisala pesmi ter igre, zapisovala dogajanje ter pela v cerkvenem PZ. Zbirala je ljudske pesmi, napisala spevoigro, pisala pesmi, napitnice, skeče, govore ob različnih prilikah, življenjepise borcev s tinjskega območja, spomine iz NOB in igre po resničnih dogodkih iz vojne. Krajevni odbor ZZB NOB ji je odobril stalno borčevsko priznavalnino. Zaradi slabšanja zdravja je za pomoč pri opravilih vzela k sebi sestro Marijo. Na Tinje se je priselila tudi sestra Ljudmila − Milka. Jelka ji je podarila kos zemlje, kjer si je sezidala hišo, kamor se je kasneje zaradi vse slabšega zdravja preselila tudi Jelka. Jelka Verdeljak je zapustila precej rokopisov, žal pa izdaje svoje knjige Hrepenenja – Izbor pesmi in proze, izdane jan. 1984 v Slovenski Bistrici ni dočakala, umrla je doma, dobrega pol leta pred izidom.Odpovedale so ji ledvice.