Alojz Vindiš je imel brata Karla in sestro Silvo. Leta 1940 se jim je utopil oče, invalid brez ene roke. Po končani OŠ na Pragerskem se je Alojz Vindiš vpisal na tehniško šolo v Mariboru, a jo je pustil, ker se mu je upiral pouk v nemškem jeziku in se je šel učit za avtomehanika. Med partizane na Pohorju je odšel že poleti 1943 kot 17-letnik z ilegalnim imenom Dunda. Bil je prvi ali vsaj med prvimi partizani s Pragerskega. Da ne bi bili starši ter brat in sestra zaradi njegovega odhoda s strani okupatorja kaznovani, naj bi po pripovedovanju prič, pred odhodom na Pohorje odložil na bregu Drave pri Mariboru svojo obleko, kar naj bi nakazovalo, da se je med kopanjem v reki utopil. Ker je bil pripravljen sodelovati v vsaki akciji, ki jo je organizirala njegova enota, je že po letu dni postal pomočnik komisarja brigade Miloša Zidanška – Pohorske brigade; proti koncu vojne je bil pomočnik komisarja Šlandrove brigade. Bil je med najmlajšimi partizanskimi poveljniki na Štajerskem. V partizanih je srečal svojo bodočo ženo Vero Vindiš – Slavko, roj. Igričnik iz Hrastnika, borko Šlandrove brigade, in se leta 1947 z njo poročil. V zakonu sta se jima rodila dva sinova. Demobiliziral se je Vindiš šele dobro desetletje po koncu voj., saj so ga službeno kot častnika prestavljali iz mesta v mesto po bivši Jugoslaviji. Leta 1953 so po njegovi zaslugi ustanovili Skupnost borcev XI. slovenske narodnoosvobodilne udarne brigade (SNOUB) Miloša Zidanška – Pohorske brigade. Zasluge ima, da sta o njegovi prvi partizanski enoti izšli dve knjigi – monografija Mirka Fajdige Zidanškova brigada (1975) in knjiga Mirka Fajdige Pohorski partizani 1943 (1985). Da bi tudi mladi ohranjali in razvijali vrednote NOB, je bil leta 1959 ustanovljen rod tabornikov XI. SNOUB Miloša Zidanška, ki je tudi z njegovo pomočjo dobil čez nekaj let svoj prostor v Gornjem Gradu.