Angela Vinkler se je rodila 20. aprila 1926 v Budini pri Ptuju v železničarski družini. Oče Franc ji je umrl leta 1942. Imela je še 12-letnega brata Viktorja in 9-letno sestro Sonjo.
Oče se je podpisoval Winkler in se je strinjal s politiko Adolfa Hitlerja. Angela pa je bila povsem drugačna, vendar mu ni upala nasprotovati. Kmalu po očetovi smrti, se je leta 1943, stara komaj 17 let, vključila v narodnoosvobodilno gibanje. Mati Rozalija (*1900 †1968) je Angelo podpirala in ji stala ob strani. Mladenka je navezala stike z železničarko družino Šegula v Moškanjcih. Bila je kurirka med Pragerskim in Moškanjci ter Savinjsko dolino; nosila je denar, ilegalno pošto, matrice, baterije, žarnice, oblačilne karte, živilske izkaznice, obleko, perilo ter propagandno in drugo gradivo. Vse leto do Angeline aretacije junija 1944 je bilo pri Vinklerjevih zelo živahno. V njihovem stanovanju so se sestajali terenski aktivisti, se skrivali ilegalci in prenočevali partizani. V odporniški skupini so bili povezani poleg Vinklerjevih še naslednje Pragerčanke in Pragerčana: sestri Štefka in Otilija Repnik, Angelina vrstnica Marija Vovk, Ana Slavinec, natakar v kolodvorski restavraciji Alojz Koren in brzojavec na pragerski železniški postaji Jože Pluščec.
Pri Vinklerjevih so poleg drugih našli zatočišče tudi Cvetka Žnidarič Praprotnik, članica Pokrajinskega odbora Osvobodilne fronte (OF) za Štajersko, ter njen mož Anton Žnidarič − Štefan, ki je bil med drugim tudi član Glavnega štaba Narodnoosvobodilne vojske (NOV) in Partizanskih odredov (PO) Slovenije.
Odporniško skupino, ki jo je povezovala Angela Vinkler, je izdal gestapu strojevodja iz Maribora Ivan Rus. Po šolski kroniki osnovne šole Pragersko naj bi Alojz Koren nekomu, ki se je izdajal za partizana, v resnici pa je bil gestapovski vohun, zaupal nekaj podrobnosti o delovanju skupine. Gestapo je 8. junija 1944 aretiral Angelo Vinkler, naslednji dan še sestri Štefko in Otilijo Repnik ter Alojza Korena. Dekleta so bila v koncentracijskih taboriščih v Ravensbrücku, Uckermarku in Bergen-Belsnu (vsi Nemčija), Koren pa v Dachau (Nemčija). Gestapo je Rozalijo Vinkler in njena preostala otroka po aretaciji hčere Angele za čuda pustil pri miru.
Angela Vinkler je v koncentracijskem taborišču prebolela krvavo grižo in tifus, zbolela je za tuberkulozo, operirana je bila na kolenu. Iz internacije se je vrnila šele več mesecev po koncu vojne, ker je bila, ko so zavezniki osvobodili taborišče, preslaba, da bi potovala, zato je okrevala v Nemčiji. Po vojni se je zdravila na Golniku in v Polju pri Ljubljani, ker je bolehala za shizofrenijo, bila je stoodstotna vojaška invalidka. Stresi, ki jih je doživljala ob aretaciji, v zaporu in koncentracijskem taborišču, pa tudi po vrnitvi iz Nemčije, ker so bili prva leta socialistične Jugoslavije taboriščniki manj vredni udeleženci narodnoosvobodilne borbe, so jo spremljali vse življenje. Kadar so jo izdali živci, je ponavljala surove nemške izraze, ki jih je slišala ob aretaciji in naslednjih enajst mesecev v taborišču. Kljub bolezni je vse do svoje smrti potrjevala, da je inteligentna in razgledana ženska; s pomočjo televizije se je učila tuje jezike, sama si je pisala slovarje in veliko brala, bila je tudi odlična risarka.
Angela Vinkler je umrla 16. marca 2005 na Pragerskem, pokopana je na Spodnji Polskavi.