Josip Vošnjak se je rodil 4. januarja 1834 v Šoštanju.
Leta 1861 je na povabilo lastnika lekarne v Slovenski Bistrici Adama pl. Gutkovskega nastopil tukaj službo zdravnika. Zaradi narodnobuditeljskih idej je bil že ob prihodu opozorjen zaradi politične agitacije. Osnoval in ustanovil je tednik ‘Slovenski gospodar’, 1867, naslednje leto pa časopis ‘Slovenski narod’. V teh letih je tudi zmagal na volitvah za deželnoknežji zbor kot slovenski poslanec. V delu iz leta 1867 − ‘Slovenci, kaj čemo’, je podal tudi slovenski politični program: enakopravnost slovenskega jezika v šolah in uradih, samouprava v občinah in združitev vseh Slovencev v Notranji Avstriji.
Odlikoval se je kot govornik na prvem slovenskem taboru v Ljutomeru leta 1868 in kasneje na taborih v Žalcu in Šempasu na Primorskem. Ob tem je napisal brošuro Slovenski tabori. Njegova zasluga je tudi ustanovitev slovenjebistriške Čitalnice v letu 1868. Po njegovem odhodu v Šmarje pri Jelšah in kasneje v Ljubljano so narodno buditeljska prizadevanja v občini zamrla.
Pomembna so njegova srečanja sodelovanja z Lovrom Stepišnikom na Zgornji Ložnici in srečanja s pisateljem Josipom Jurčičem in Ferdinandom Dominkušem na Zgornji Polskavi.
Med srečanji s prijatelji v Stepišnikovem »Zidarskem mlinu« na Zgornji Ložnici je spoznal viničarsko hčer Katarino Ozimič, po domače Kobanovo, rojeno 9. novembra 1845, iz bližnje Tinjske Gore. Ta je 14. marca 1868 doma pri starših rodila Josipovo prvo hčer Mario oziroma Minko. 12. junija 1875 je spet rodila hčer, Rozo. Obema je bil krstni boter Lovro Stepišnik. 3. novembra 1877 se je rodila še tretja hči, v matično knjigo vpisana že kot Vošnjak Ljudmila (Milka) Katarina Zora, ki pa je še ne petletna 20. julija 1882 umrla za davico. Dva meseca prej se je namreč Vošnjak »končno« poročil s Katarino in na ta dan, 11. septembra 1877, tudi »priženil« obe prvi dekleti. V rojstni knjigi je ob imenih obeh prvih hčera v posebnem okencu pripis z izstopajoče opaznim črnilom: »Jaz dr. Josip Vošnjak se pripoznavam kot očeta tega otroka in potrjujem to z lastnoročnim podpisom v pričo podpisanih svedokov.« Podpisana sta − kot tudi poročni priči − Ivan Železnikar, notarski koncipient v Slovenski Bistrici, in Lovre Stepišnik, posestnik v Slovenski Bistrici. 11. oktobra 1879 se jima je rodil še zadnji, četrti otrok in prvi sin Mihael Samo.
Svojo starost je Vošnjak preživel v Visolah (od 1895−1911).
Josip Vošnjak je umrl 21. oktobra 1911 v Visolah pri Slovenski Bistrici. Pokopan je na pokopališču na Zgornji Ložnici (Venčeslju).