Prezbiterat je Melhior Zorko prejel jul. 1897 v Mariboru in kot kaplan služboval v več krajih. Med leti 1903−13 je bil kaplan v Cirkovcah, leta 1913 so ga premestili na Hajdino, 1. okt. 1921 je od župnika Franca Hebra prevzel spodnjepolskavsko župnijo. Župnik Zorko se je hitro vključil v družbeno življenje kraja in bil leta 1931 med ustanovitelji prosvetnega društva, ki ga je tudi vodil. Nadaljeval je s pisanjem kronike, ki jo je do takrat pisal njegov predhodnik Franc Heber. Zorko je učil tudi verouk na šoli na Pragerskem, kjer je dosegel, da so na Kebelj prestavili njemu »neljubega«, družbeno zelo aktivnega nadučitelja Josipa Velikonjo. Ko je okupator 14. apr. 1941 pri cerkvi razglasil, da mora vsaka hiša v vasi izobesiti nemško zastavo, je Melhior Zorko po tem ukazu na župnišču izobesil dve zastavi: slovensko, ki je bila v Kraljevini Jugoslaviji prepovedana, in nemško. Zvečer sta prišla nemška vojaka gledat, ali je župnik izpolnil ukaz. Še pred sta prišla do župnišča so jima ljudje baje povedali, da je izobesil tudi srbsko zastavo, ker drži s Srbi in sovraži Nemce. »Nikakor«, je Zorko ugovarjal in tajil svojo provokacijo, »na župnišču visi poleg nemške zastave slovenska, ki je bila prej prepovedana in zdaj časti Nemčijo ter pozdravlja nemške vojake. Z letaki ste nam napovedali, da ne prihajate nad Slovence, da nam nočete nič žalega, zato v imenu vernega ljudstva vihra slovenska zastava.« Kljub temu »izgovoru« so Nemci župnika Melhiorja Zorka nekaj dni pozneje, 19. apr. 1941, aretirali in ga zaprli v mariborskih zaporih. Po dobrem mesecu so ga izgnali na Hrvaško. Od sep. 1941 je deloval v župniji Marije Gorice v Zagorju (Hrvaška), od koder se je jun. 1945 vrnil v Slovenijo in 1. nov. istega leta spet prevzel svojo župnijo na Spodnji Polskavi. Zorko je med internacijo na Hrvaškem napisal pesnitvi Koncert na Murvi ter General in admiral. Na Spodnji Polskavi je ostal do 1. avg. 1947, ko ga je zamenjal Vid Pavlič.