Nuša Žuraj, roj. Namestnik se je rodila 21. junija 1924 v Rušah.
Po koncu 2. svetovne vojne se je v Mariboru izučila za modistko.
Sestra Minka Namestnik ‒ Sonja je bila borka Pohorskega bataljona in je padla 8. januarja 1943 pri Treh žebljih na Pohorju, stara komaj sedemnajst let, sestri Breda (poročena Veber, †2015) in Malka (poročena Veler, stanujoča v Slovenski Bistrici) sta skusili grozote taborišča Knittelfeld (Avstrija), starši so bili s sinom Francijem zaprti v taborišču Šterntal (Strnišče, Kidričevo), le sestro Lidijo je najhujšega obvaroval študij v Gradcu (Avstrija).
Člani družine Namestnik so bili izredno zavedni in ponosni Slovenci, ki so vsi delali za partizane. Nuša je bila že leta 1941 sprejeta v organizacijo Zvezo komunistične mladine Jugoslavije (SKOJ; Savez komunističke omladine Jugoslavije). Člani so se zbirali v tedanji tovarni vžigalic v Mariboru, kjer so imeli plesne vaje, vmes pa sestanke, na katerih so se pogovarjali o protifašističnih akcijah in dobivali konkretne naloge. Opravljali so kurirsko in obveščevalno delo, trosili letake in zbirali hrano in oblačila za Ruško četo. Nuša je opravljala delo kurirke. Zaradi izdaje (izdal jih je komunist Tonček, za katerega se je pozneje izkazalo, da je postal gestapovski agent), so jo 22. januarja 1942 žandarji aretirali in jo zaprli v mariborske zapore, pozneje pa odpeljali v prehodno taborišče na gradu Borl (občina Cirkulane). Zaradi pomanjkanja dokazov je bila 27. aprila 1942 izpuščena. 13. oktobra 1942 sta s sestro Minko zbežali na Pohorje, saj je Minki grozila aretacija gestapa, Nuša pa se je vrnila domov, da je še naprej vzdrževala zvezo z Ruško četo.
Od decembra 1942 do aprila 1943 je živela v Linzu (Avstrija) pri teti Linki, ki so ji Nemci kot talca ubili sina Nika, gimnazijca v Mariboru. Da bi lažje prebolela sinovo smrt, je ta prosila svojo sestro Ano, Nušino mamo, da ji v Linz pošlje eno od svojih petih hčera. Od aprila do decembra 1943 je bila prisiljena oditi na Moravsko (Češka), v mesto Znojmo, v tako imenovani Arbeitsdienst (delovni tabor). Po vrnitvi v Linz se je zaposlila v tovarni klobukov in povezala s protifašističnim gibanjem taboriščnikov, ki so bili poslani iz taborišča Mauthausen, da bi v času bombardiranja Linza odstranjevali neeksplodirane bombe. Jeseni 1944 se je vrnila v Ruše in odšla v partizane, kjer je delala kot mladinska aktivistka na območju tedanjega okraja Slovenska Bistrica vse do osvoboditve maja 1945.
Po osvoboditvi leta 1945 je Nuša živela v Slovenski Bistrici in bila nekaj let zaposlena v tovarni Impol. Po poroki z Mihaelom Žurajem, bratom Ivana Žuraja, in rojstvu hčera Minke in Nuške ter sina Nika (Nikodema) pa je ostala doma, se posvetila družini in delu v borčevski organizaciji, v Društvu izgnancev Slovenije ter krajevni skupnosti.
Za svoje delo je dobila številna priznanja.
Nuša Žuraj je umrla 20. oktobra 2019 v Poljčanah, pokopana je v Slovenski Bistrici.