Joža Ambrož je stanovala v Slovenski Bistrici. Starši so bili iz okolice Tomaža pri Ormožu (zdaj Sv. Tomaž), oče je bil cestni nadzornik, pevec in amaterski igralec. Že v OŠ se je odločila, da bo učiteljica. Po koncu 2. svetovne vojne se je zaposlila na Gozdni upravi, kasneje na NB, kjer so ji ponudili štipendijo za študij ekonomije, vendar je po končani gimnaziji ponudbo zavrnila in se odločila za pedagoški študij v Ljubljani in postala profesorica slovenščine in ruščine. Že v času študija je poučevala slovenščino na STŠ v Ljubljani. in prevajala. Po študiju pa se je zaposlila na OŠ bratov Kamenškov na Studencih v Mariboru. Med poletnimi počitnicami, ko je bila vzgojiteljica v počitniški skupini v Punatu (otok Krk, Hrvaška), je njeno delo z otroki in poseben pristop opazil takratni ravnatelj Gimnazije Miloša Zidanška (zdaj II. gimnazija Maribor). Povabil jo je, da začne učiti pri njih. Ponudbo je sprejela in leta 1958 je tam začela poučevati slovenski jezik s književnostjo in ruščino. Nadaljevala je s svojim čisto posebnim pristopom do poučevanja, najpomembneje se ji je zdelo, da pritegne pozornost dijakov. Prevzela je tudi vodenje PZ. Veliko so nastopali in se udeleževali pevskih revij. Zbor je vodila več kot deset let, dokler ni iz Beograda (Srbija) prišla direktiva, da lahko zbor vodijo samo tisti z glasbeno izobrazbo in Joža se je umaknila. Leta 1973 so jo za svojo vodjo povabili fantje, ki so se organizirali v Oktet Gimnazije Miloša Zidanška, ki se je kasneje preimenoval v Mariborski oktet. Joža Ambrož je bila vodja okteta vse do leta 1977. Na šoli je vodila še dramsko sekcijo. Leta 1981 se je zaradi bolnega očeta upokojila. Nazadnje je delovala v Operi SNG Maribor. Tam je petnajst let posodabljala operna besedila, operete, muzikale in prevajala iz ruščine in nemščine.