Ko je Jože But, 29. jun. 1951, po koncu študija v Ljubljani prejel prezbiterat, je najprej nekaj mesecev opravljal službo semeniškega duhovnika, 6. dec. 1951 je nastopil prvo kaplansko službo pri Sv. Marjeti pri Ptuju. Tu je bil do leta 1955, ko je bil premeščen za kaplana v Ljutomer in v tej službi ostal do leta 1963. 1. sep. tega leta je prišel v Slovensko Bistrico, najprej kot župnijski upravitelj, 17. mar. 1968 pa je bil slovesno umeščen za župnika. Povojni časi so bili za slovenjebistriško župnijo precej turbulentni, saj po Ivanu Šolincu kar 18 let ni ime-la župnika, ampak so župnijo vodili razni župnijski upravitelji. Jože But je bil župnik, ki je v slovenjebistriški župniji pustil velik pečat v 20. stol. Ker je bil kar 28 let voditelj slovenjebistriške župnije, so sadovi njegovega dela vidni na mnogih področjih. Bil je aktiven na pastoralnem, kulturnem in gospodarskem področju. Številne obnove cerkva v župniji pričajo o tem, da je globoko cenil kulturno dediščino naših prednikov. Poznan je bil po svoji pronicljivosti, saj je znal zelo dobro oceniti stanje verskega, kulturnega in političnega življenja v domačem in širšem okolju. Kar 22 let je bil dekan slovenjebistriške dekanije (1969–91). Leta 1987 je v postnem času organiziral dekanijski misijon, ki so ga vodili minoriti. V času njegovega bivanja v Slovenski Bistrici, se je zamenjalo kar 16 kaplanov – najdlje je ostal Drago Sinko (6 let). Leta 1974 je doživel srčni infarkt, leta 1985 pa še možgansko kap, zato so mu bili kaplani dragocena pomoč. Leta 1991 se je upokojil. V slovenjebistriški župniji je kot upokojeni duhovnik ostal vse do svoje smrti sep. 1998. V Kostrivnici ga je pokopal škof Franc Kramberger ob navzočnosti kar 65-ih duhovnikov.