Anton Hergan se je po osmih letih šole vpisal na študij medicine v Ljubljani. Ko je opravil vse izpite bi moral maja 1941 opraviti samo še zaključni izpit za doktorja medicine, a so ga gestapovci 17. apr. 1941 prijeli med kosilom z domačimi, kamor se je kak dan prej vrnil. Odpeljali so ga in zaprli v mariborsko vojašnico v Melju. V Ljubljani je sicer bil član napredne študentske organizacije Zarja, a na vesti ni imel nobenega kaznivega dejanja ali akcije proti okupatorju. Domači so čez nekaj tednov izvedeli, da so ga 24. jun. 1941 s še 316 drugimi prijetimi Slovenci izselili v Aranđelovac (Srbija). Na seznamu za izselitev je bila kasneje tudi njegova družina, a so jih po posredovanju vplivnega pragerskega tovarnarja Karla Steinklauberja črtali s seznama. Domačim se je Anton Hergan javljal s pismi, ki pa so bila vsa cenzurirana. Ker je bil pred izselitvijo tik pred zaključkom študija medicine, so ga iz Aranđelovca premestili v bolnišnico v Beograd. Tam je spoznal medicinsko sestro, Mariborčanko Milko Pirnat, in se z njo poročil. Anton je bil zaposlen na infekcijskem oddelku bolnišnice, kjer se je okužil in zbolel za pegastim tifusom. Jan. 1944 je umrl za posledicami bolezni. Žena ga je takrat pokopala beograjskem pokopališču, po vojni pa so njegove posmrtne ostanke prenesli v Maribor in jih pokopali na pobreškem pokopališču.