Po končani OŠ in MŠ med leti 1911−14 je Gornjak nadaljeval šolanje na Sadjarski in vinarski šoli v Mariboru od 1914−17, kjer ga je takratni direktor šole Franc Zweifler priporočil za nadaljnji študij v Klosterneuburgu pri Dunaju (Avstrija). Že kmalu po vpisu je bil zaradi izbruha 1. svetovne vojne mobiliziran in poslan na soško fronto. Po vojni se je javil med Maistrove borce (1918−19) in bil pozneje več let predsednik občinske ZBSM v Slovenski Bistrici. Študij v Klosterneuburgu je nadaljeval po vojni in ga leta 1922 končal z odliko. V Tullnu (Avstrija) je istega leta opravil še čebelarski tečaj, nato pa se je izpopolnjeval na Višji vinarski in sadjarski šoli v Bad Kreuznachu v Porenju (Nemčija) ter na posestvu Hahnheimu pri Mainzu (Nemčija) med leti 1922−23. Po vrnitvi domov je najprej vodil materino posestvo v Slovenski Bistrici, kjer je ustanovil in vodil okrajne in občinske kmetijske organizacije: kmetijko podružnico, sadjarsko in vrtnarsko podružnico ter podružnico vinarskega društva. Enajst let je bil predsednik podružnice Kmetijskega društva, upravnik njenega poskusnega posestva Ritoznoj in skladišča ter trgovine za preskrbo kmetijstva. Ustanovil je in več let vodil Selekcijsko društvo za belo slovensko govedo ter Gozdno-pašniško zadrugo na Pohorju. Največjo skrb je posvetil izobrazbi kmečke mladine, zato je ustanovil Kmetijsko nadaljevalno šolo in Društvo kmečkih fantov in deklet; prirejal je predavanja in strokovne tečaje. Skoraj 20 let je bil osrednja oseb-nost napredka v okraju, zato ga je banska uprava leta 1932 imenovala za banskega svetnika, leta 1935 pa je bil izvoljen za poslanca v beograjski (Srbija) parlament. S pričetkom 2. svetovne vojne so Nemci in nemčurji prilagodili delo strokovnih organizacij svojim interesom in Gornjak se je umaknil na svoje posestvo ter se pridružil aktivistom OF. Po osvoboditvi je bil izvoljen za člana OLO Poljčane in okrožja v Mariboru, razen tega je delal v raznih komisijah, svetih in skladih v gospodarstvu, v selekciji, semenarstvu in varstvu rastlin. Leta 1949 je bil imenovan za upravitelja kmetijskega gospodarstva v Slovenski Bistrici, kjer si je prizadeval za obnovo sadovnjakov in vinogradov ter da bi z arondacijo20 in melioracijami pridobil zemljišča za sodobno pridelavo. Več kot desetletje je bil predsednik Vodne skupnosti Ložnica, ki je regulirala 8 km struge in izboljšala 640 ha zamočvirjenega sveta. Iz tistega časa so tudi obširni vinogradi v Kovači vasi in Ritoznoju. Na svoji parceli je nekaj let prideloval po 60 do 100 t sadja, ki ga je odkupilo podjetje Sadje in zelenjava iz Ljubljane ali podjetje Povrtnina iz Maribora. Po upokojitvi leta 1965 je Gornjak opravljal še razne strokovne in družbene naloge kot delegat v Zvezi društev kmetijskih inženirjev in tehnikov Slovenije ter v KZ.