Starši Jakoba Meška, oče je bil kot žandar v službi v Lipnici (Avstrija), mati je bila iz Jarenine, so se ne dolgo po Jakobovem rojstvu iz Lipnice preselili v Maribor na Tezno. Oče mu je zgodaj umrl, star le 45 let, in z materjo sta ostala sama.
Jakob je po končani ljudski in meščanski šoli nadaljeval šolanje na mariborskem učiteljišču in ga uspešno zaključil jun. 1929. Njegovo prvo delovno mesto je bilo na šoli v Cankovi v Prekmurju, kjer je spoznal svojo bodočo ženo Marijo Meško, roj. Jazbec, učiteljico v Rogašovcih. Poročila sta se leta 1933. Že pred poroko so Jakoba premestiliv Trdkovo, na tromeji Jugoslavija-Avstrija-Madžarska. Tja je bila na svojo željo prestavljena tudi njegova žena. Zakonca sta imela pet otrok: hčerko in štiri sinove. Pred prihodom na Črešnjevec kamor je bil Jakob nastavljen kot šolski upravitelj, sta učila v Št. Rupertu v Slovenskih goricah.
Službo šolskega upravitelja na Črešnjevcu je nastopil 1. jun. 1939. Na Črešnjevcu sta stanovala v šoli, kot je bilo zakonsko zagotovljeno za upravitelje šole, in se hitro vključila življenje kraja. Poleg prosvetnega dela sta veliko nastopala, igrala, režirala in organizirala dejavnost v črešnjevskem prosvetnem društvu, Meška so izvolili za tajnika krajevnega šolskega odbora. Poleg omenjenega angažiranja je napisal tudi izvlečke šolske kronike, kar se je izkazalo za zelo pomembno po koncu vojne, saj se je kronika šole Črešnjevec od začetkov do leta 1941 med okupacijo izgubila.
Ko so nacisti leta 1941 okupirali Jugoslavijo, sta se morala preseliti iz šole, izgubila sta tudi učiteljsko službo. Preselila sta se v prazno hišo na Leskovec, v lasti uspešnega in bogatega Slovenca Kogeja iz Italije, ki je zbežal pred fašizmom v Jugoslavijo in kupil na Leskovcu več kmetij. Jakob Meško se je zaposlil pri obnovi porušenega železniškega predora na Črešnjevcu (delavcem je računal mezde), po zaključenih delih leta 1942 pa je dobil službo v Št. Lovrencu, kjer je delal pri gradnji tovarne aluminija. 13. avg. 1944 je odšel v partizane. V XIV. udarni diviziji je bil šef operativnega odseka Bračičeve in nato Šercerjeve brigade, šef propagandnega odseka Šlandrove brigade, po osvoboditvi sodelavec pri sestavljanju zgodovine XIV. divizije. Demobiliziral se je 7. jul. 1945 in se kot šolski upravitelj vrnil na Črešnjevec. Med 15. dec. 1945 in 2. feb. 1946 je bil v Šentvidu pri Ljubljani na upravno-političnem tečaju, 8. avg. 1946 pa je bil imenovan za šolskega
nadzornika okraja Ljutomer. Mar. 1947 se je Meško vrnil na Črešnjevec, 16. feb. 1948 pa je odšel v Ljubljano na ministrstvo za gozdarstvo, na odsek za strokovno šolstvo. Poleg dela na ministrstvu je bil upravnik internata na srednji gozdarski šoli, učil nemščino in izredno doštudiral psihologijo. 19. sep. 1949 se mu je v Ljubljani pridružila tudi žena Marija.