Stanko Pahič je bil vodilni arheolog Podravja in Pomurja. V OŠ je hodil na Črešnjevec, gimnazijo pa je obiskoval v Mariboru. Že kot dijak je pošiljal svoje literarne prispevke v Mlado jutro, prilogo ljubljanskega časopisa Jutro. Bil je petošolec mariborske gimnazije, ko se je leta 1941 začela nemška okupacija Jugoslavije. Da ga ne bi prisilno mobilizirali v nemško vojsko, se je zaposlil na železnici kot progovni delavec. Delal je pri vzdrževanju telefonskih linij. V času izkrcavanja zavezniške vojske v Normandiji (Francija) so njegovo delovno skupino poslali z Dunaja (Avstrija) v Francijo, kjer so jih zajele zavezniške enote. Čeprav ni bil nemški vojak, so ga poslali v vojno taborišče in nato v Anglijo, kjer se je vključil v partizansko prekomorsko brigado in z njo prišel v Ljubljano prav na dan konca vojne 9. maja 1945. Po vrnitvi je nadaljeval šolanje in bil med prvimi študenti arheologije v Ljubljani. Po diplomi leta 1952 se je zaposlil kot kustos arheološke zbirke v PM v Mariboru, delal je tudi na terenu. Področje njegovih raziskav so bila vsa arheološka obdobja (prazgodovina in rimska doba). Z dokumentiranjem podravskih in pomurskih arheoloških najdišč je veliko prispeval k dokumentiranju krajevne in pokrajinske zgodovine. Ker mu je bolezen poškodovala oči, od leta 1985 ni več hodil več na teren. Čas je izkoristil za izdajo tipkopisnih knjižic z opisi njegovega raziskovalnega dela, v katerih je predstavil svoje terenske ugotovitve in spoznanja.