Ivan Vokač se je rodil na Studencih pri Mariboru, kamor so se njegovi starši preselili iz Dvora pri Žužemberku na Dolenjskem. Starši so mu že v mladosti vcepili močno narodnostno zavest, zato se je aktivno vključeval v napredne organizacije. To je bil tudi vzrok, da je moral kot mlad učitelj zamenjati več krajev in šol. S prihodom na Zgornjo Polskavo leta 1928 pa se je ustalil. Kmalu je postal eden najbolj poznanih osebnosti kraja in tudi širšega okolja. Leta 1931 je bil med pobudniki za ustanovitev Sokolske čete na Zgornji Polskavi in tudi dober tekmovalec na sokolskih tekmovanjih. V tridesetih letih prjšnjega stol. je bil režiser in večkrat glavni igralec pri dramskem odseku tega društva. Leta 1936 je postal upravitelj OŠ Zgornja Polskava. Na začetku 2. svetovne vojne so ga Nemci skupaj z družino izgnali v Gornji Milanovac (Srbija). Že prve dni po prihodu je Vokač poiskal stik s tamkajšnjimi naprednimi ljudmi. Razvil je kulturno življenje v Gornjem Milanovcu, predvsem pa si je prizadeval združiti vse izgnane Slovence. Zaradi napredne usmerjenosti in akcij proti okupatorju so ga tamkajšnji četniki obsodili na smrt. Srečno naključje je »krivo,« da je ušel smrti. Takoj za tem se je še aktivneje vključil v boj proti okupatorju. Leta 1944 je kot načelnik vodil kulturno društvo izseljenih Slovencev Franc Rozman Stane v Gornjem Milanovcu. Vokač je ustanovil tudi PZ. Zaradi novih nalog je nato odšel v Beograd (Srbija). Jun. 1945 se je vrnil domov in v OŠ na Zgornjo Polskavo. Po 2. svetovni vojni je bil dolga leta aktiven na kulturnem področju in v družbeno-političnem življenju na Zgornji Polskavi, pa tudi na območju Občin Maribor in Slovenska Bistrica. Leta 1947 je dal pobudo za ustanovitev KUD na Zgornji Polskavi. Kmalu je postal predsednik društva, bil režiser v dramski sekciji in aktiven v recitatorski sekciji. Na njegovo pobudo so na Zgornji Polskavi zgradili dom kulture. Vrsto let je opravljal funkcijo predsednika SZDL, bil sodnik porotnik, predsednik izobraževalnega centra za desni breg Drave v Mariboru, inšpektor za OŠ, član komisije za učne načrte na Ministrstvu za prosveto RS. Ob tem pa je opravljal še vrsto drugih nalog v kraju in izven njega. Takoj po vojni leta 1945 je bil med ustanovitelji Lovske zadruge na Zgornji Polskavi, deloval je pri RK in bil čebelar pri šolskem čebelnjaku. Poročen je bil z učiteljico Leandro (Lejo) Vokač, roj. Sabati, hčerko Josipa Sabatija). Imela sta hčer Leandro (Buca), ki je bila šolska zdravnica v Mariboru.