Marija Serafina (pri krstu Jožefa) je imela še sestri Valerijo in redovnico Emo Marijo Černe (pri krstu Ernesta). Leta 1913 je njihov oče odšel na delo v Cleveland (ZDA), leta 1915 pa jim je umrla mati. Takrat sta otroke, sirote, vzela na Štajersko Frančiška in Gregor Lorenčič, skladiščnik na železniški postaji v Gorici pri Pragerskem, kasneje so se preselili v Laporje. Gregor Lorenčič si je kasneje kupil mlin na Ješenci pri Račah. OŠ je začela Marija Serafina obiskovati v šolskem domu v Gorici, nadaljevala in zaključila pa v Laporju. Po končani OŠ je služila pri nekem kmetu na Slovenjebistriškem, nato pa sledila sestri Valeriji, ki je že delala v predilnici v Tržiču. Tu je stanovala v dekliškem domu. Z željo, da bi postala redovnica–misijonarka, je leta 1932 vstopila k šolskim sestram sv. Frančiška v Mariboru in po noviciatu leta 1933 napravila večne zaobljube. Že naslednje leto je odšla v Paragvaj (Južna Amerika). Tu je delovala med Indijanci v krajih San Jose in San Leonardo v zamočvirjenem predelu porečja reke Pilcomavo. Njeno delo je potekalo med domačini, ki jim je bila redovnica, učiteljica, pa tudi zdravnica. Leta 1966 je preživela srčni infarkt in se zdravila v Buenos Airesu (Argentina), kjer je po okrevanju tudi ostala. Leta 1973 so jo prestavili najprej v Rosario in nato v San Lorenzo pri Santa Fe-ju (oba Argentina). Pri svojem delu je tako podrobno spoznala in se priučila jeziku Chulupi indijanskega plemena Nivaclé, da je v njem napisala prvo čitanko v tem jeziku, na podlagi katere je staroselce poučevala. Njena čitanka je služila tudi kot osnova za druge šolske učbenike v tem jeziku, ki so jih napisali kasneje. Jul. 1976  je po 42-letni odsotnosti obiskala v domovino.