Ljudmila – Milka Matičič, se je rodila 29. marca 1921 na Tratah v Slovenskih goricah očetu Karlu Flakusu in materi Jožici Flakus. Imela je brata Ernesta, tudi učitelja, ki je izgubil življenje med 2. svetovno vojno.
Osnovno šolo je obiskovala najprej na Tratah v Slovenskih goricah, kjer je preživela najzgodnejša otroška leta. Ko je zaključila četrti razred, so se s starši preselili v Maribor, kjer je nadaljevala šolanje in postala učiteljica. Poučevati je pričela po osvoboditvi leta 1945 v Prekmurju. Leta 1946 se je na željo svoje matere Jožice, ki je med 2. svetovno vojno izgubila moža in sina, preselila v Slovensko Bistrico in se zaposlila na tamkajšnji osnovni šoli. Tam si je z možem Tonetom Matičičem, inštruktorjem in vodjem izpitne komisije za voznike, ustvarila dom in družino. V zakonu se jima je rodila hči Blanka. Kasneje se je zaposlila na takratni občini Maribor Tabor kot referentka za šolstvo in se leta 1959 preselila v Maribor, ker so njene aktivnosti potekale tudi v času po službi. Ker jo je vleklo nazaj k učencem, se je leta 1962 ponovno zaposlila v šolstvu in postala ravnateljica OŠ Maksa Durjave Maribor, kjer se je leta 1973 tudi upokojila. Veliko je delala pri ZPM, soustvarjala je festival Kurirček. Vodila je razne krožke (folklorni, smučarski, kolesarski), pripravljala učence na nastope na proslavah in na lokalnih oddajah Pokaži kaj znaš, bila je aktivna članica Planinskega društva, navduševala je otroke za izlete v naravo, za varovanje in spoštovanje narave. Na šoli je vodila tudi dramski krožek in z učenci uprizarjala igre, ki so navduševale gledalce. Več let je opravljala prostovoljska dela tajnice mariborskega Mladinskega pevskega zbora, ki ga danes poznamo pod imenom Carmina Sovenica.
V Slovenski Bistrici je bila predsednica Mešanega pevskega zbora.
Aktivno delovala v Društvu upokojencev, kjer je bila nepogrešljiva vodnica na izletih doma in po svetu. Na njen predlog so upravitelji Minimundusa v Avstriji v svojo zbirko pomembnih svetovnih zgradb uvrstili tudi maketo Plečnikove Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani.
Za svoje delo je prejela številna priznanja, najljubši pa sta ji bili zlata značka republiške Zveze prijateljev mladine in preprosto ročno izdelano priznanje njenih osmošolcev OŠ Maksa Durjave.
Dolgo v starost se je ukvarjala s športom, saj je smučala še pri 70-ih letih. Nikoli se tudi ni nehala učiti, pri svojih 85. se je učila angleščino, da je ob obisku svojih angleških prijateljev v Londonu z njimi lahko komunicirala v angleščini. Zadnja 4 aktivna leta je preživljala v Domu pod Gorco v Mariboru, kjer je sodelovala v pevskem zboru, s svojimi članki je bogatila Domsko glasilo, sodelovala je pri raznih krožkih, predvsem so jo zanimala zgodovinska in potopisna predavanja. Bila je duhovno čila in aktivna dobesedno do zadnje sekunde svojega življenja; med pisanjem govora za praznovanje svoje 95-letnice je mirno zaspala…