Henrik Goričan, domače hišno ime je bilo Dover, je odraščal kot najmlajši v družini s še dvema sestrama in tremi brati. Ker mu je oče umrl kmalu po koncu 1. svetovne vojne, je vseh šest otrok vzgajala mati sama. Ker je bil Henrik zelo nadarjen, je po zaključeni LŠ in dveh razredih državne MŠ v Slovenski Bistrici, postal kot gojenec semenišča dijak klasične gimnazije v Mariboru. Po maturi je študiral bogoslovje na visoki teološki fakulteti v Mariboru. 7. jul. 1940 je v 4., predzadnjem letniku študija, v mariborski stolni cerkvi prejel prezbiterat od knezoškofa dr. Ivana Jožefa Tomažiča. Primicijo je imel 14. jul. 1940 v ž. c. sv. Jerneja v Slovenski Bistrici. Hitro po primiciji je hudo zbolel na želodcu in se zdravil v senatoriju v Ljubljani, kjer je doživel italijansko okupacijo. Zaradi ilegalnenih prehodov italijansko-nemške meje (54-krat), je bil večkrat zaprt in nazadnje interniran v koncentracijsko taborišče Dachau (Nemčija). Po vrnitvi iz taborišča leta 1945 ga je nova oblast obtožila sodelovanja z okupatorjem in ga 2-krat obsodila na smrt. Zaradi pomanjkanja dokazov so mu kazen znižali na 20 let zapora. Leta 1955 so ga predčasno izpustili iz zapora zaradi hude epilepsije. V zaporu je tudi živčno zbolel. Po tem je živel v svojem stanovanju v Ljubljani in pomagal kot pridigar in spovednik po župnijah ljubljanske in mariborske škofije. Ko ga je v Ljubljani obiskal Ivan Šolinc, nekdanji slovenjebistriški župnik, je Henrik med zajtrkom dobil epileptični napad, vsled česar se mu je zataknil kos hrane v sapniku. Zaradi zadušitve je umrl med prevozom v bolnišnico.