V OŠ je Josip Hašnik hodil v Radljah ob Dravi, v Šmartnem pri Slovenj Gradcu in v Mariboru. Filozofijo je končal v Gradcu (Avstrija), bogoslovje pa v Celovcu (oba Avstrija), kjer mu je bil za spirituala A. M. Slomšek. Kot kaplan je služboval po raznih krajih Štajerske. Leta 1849 je prišel najprej v Čadram in kasneje na Šmartno na Pohorju, kjer je bil provizor. Kot župnik je nato do smrti delal pri Sv. Juriju (zdaj Šentjur). Hašnik je bil sicer nemško vzgojen, vendar je nekaj časa vneto zbiral manj znane slovenske besede, a se je kmalu znova močno preusmeril v nemško mislečega izobraženca. Tudi prve pesmi je pisal samo v nemškem jeziku. Šele na Slomškovo pobudo se je vse bolj obračal k slovenstvu in v slovenskemu jeziku pričel tudi pesniti. Pesnikovanju je ostal zvest skoraj vse do svoje smrti. S Slomškom in Orožnom spada med najvidnejše ustvarjalce takratne dobe s celjskega območja, čeprav ni bil vedno izviren in popoln. Med pesnimi je večji del nabožnih. Bolj kot besedilo so mu uspevali napevi. V letih pred smrtjo je Hašnik pričel urejati zbirko pesmi za izdajo, ki jih je poslal Mihi Lendovšku, vendar do izdaje zbirke ni prišlo.